Tiskane izdaje
»Tisti prestop je prišel zelo nenačrtovano. Imel sem določeno ceno, a vendarle je bila to za tisti čas kar velika vsota. Partizan je dobil 45 milijonov, jaz 15. Bilo je tudi prvič, da so klubi javno objavljali vsote za prestope,« je še na kratko komentiral eden od najbolj prepoznavnih nogometašev Olimpije, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih navduševal z Branetom Oblakom, Vilijem Amerškom, Danilom Popivodo in Tonetom Rožičem. V slovenski prostor je morda res vstopil z velikim pompom, a je nato v Ljubljani našel svoj mir, ki ga danes ne bi zamenjal za življenje v domovini.
Njegov vsakdanjik ga veže na športni park Svoboda na Viču, kjer v baru Barjanc ob nogometnih igriščih s prijatelji kramlja o tem in onem. Zatrdil je, da beseda ne teče veliko o nogometu, a mu nismo verjeli. »Tu zraven stanujem, ob Tržaški cesti, tu imam prijatelje. Ko sem prenehal z igranjem in treniranjem mladine, sem začel prihajati sem. Ob 9. uri preberem časopis in srkam kavo. Počasi se zbirajo prijatelji, kdor pride, pride,« je povedal danes 71-letni Bečejac in me usmeril proti natančno določeni mizi. To je njegov »kot«, menda je vsak dan rezerviran zanj in za njegovega prijatelja Acota. Na steni visijo fotografije, ki ju prikazujejo kot junaka iz Muppet Showa; ko sedita ob najboljšem kapučinu, ki jima ga vsak dan, z njunimi imeni na vrhu pene, pripravi natakarica Janja. Poleg visi tudi črno-beli spomin na čase, ko je še igral v Partizanu.
»Vidite, koliko ljudi je bilo na štadionu?« je pokazal prav na to fotografijo. »Danes na tekme domačega prvenstva pride 200 ljudi. To je katastrofa,« je zmajeval z glavo v Žitišu v Srbiji rojeni nogometaš, ki je profesionalno kariero začel v Proleteru, se leta 1964 preselil v Partizan, iz Beograda pa nato v Ljubljano. »To so bili drugi časi. Nogometne tekme so bile nekdaj nekaj povsem drugega. Razlika je predvsem v kakovosti. Drugače se igra pred 11.000 ljudmi kot pa na praznem štadionu,« je še povedal nekdanji nogometaš, ki ga na štadionih moti tudi nasilni navijaški pristop. »Zgrozim se, ko na nogometni tekmi poslušam navijače z gesli 'ubij žabarja' in podobno. To ne pelje nikamor. Nekdaj tega nismo poznali, bila so rivalstva med klubi, a ne na tako sovražni ravni. Po tekmi je uspeh že, če odneseš celo glavo,« je še povedal.
Na Real ga vežejo posebna čustva
Tako si le redko še ogleda kakšno tekmo v živo. Dolgčas mu postane, poleg tega je toliko udobneje sedeti pred televizijskim sprejemnikom, na katerem lahko v vsakem trenutku zamenjaš program, če se ga naveličaš. Le zvok včasih utiša, ker ne mara »pametovanja« slovenskih komentatorjev, je šaljivo pripomnil. Po televiziji večinoma spremlja tekme angleške in španske lige, v zadnjem času tudi nemško, ki je po njegovem mnenju izjemno napredovala. Navijač katerega kluba je torej? »Spremljam Real Madrid, Manchester City in Chelsea. Imam jih več, za vsak primer, če kateri od njih izgubi. Toda na Real me vežejo prav posebna čustva. Veste, kot otrok sem bil njihov strasten navijač. Poslal sem jim pismo in odgovorili so mi s sliko s podpisi igralcev. In kaj se je zgodilo čez nekaj let? Proti Realu sem s Partizanom igral v finalu evropskega pokala leta 1966,« je obudil zgodbo.
Tedaj je prvič kakšno jugoslovansko moštvo igralo v finalu današnje lige prvakov, vladalo je navdušenje. Zaza ima tisto tekmo, ki jo je Partizan izgubil z 1:2, za enega od vrhuncev igralske kariere. Spomini so še živi, a slike so meglene. »Ne razmišljam veliko o tistih časih in zelo malo podrobnosti se spomnim iz časov kariere. Včasih poslušam prijatelje, ki vedo vse o tej in oni tekmi, natančno se spominjajo vsake akcije. Recimo finala v Bruslju se spomnim zelo megleno, medtem ko nekateri vedo vse do minute natančno. Vedno, ko se je tekma končala, sem bežal iz nogometa, raje sem bil v svojem svetu,« je pojasnil.
Četudi je bila tista tekma ena od najpomembnejših v njegovi karieri, je še lepše čase v nogometu preživljal pozneje, ko se je kot trener začel ukvarjati z mladimi. Trener prvega moštva je bil (pri Interblocku) le kratek čas. »To ni bilo zame. Za takšno delo moraš biti namazan z vsemi žavbami. Delo z mladimi me je vedno zelo veselilo. Mislim, da sem opravil dobro delo, lepo je videti, ko nekaj ustvariš. Veliko mojih mladih nogometašev je pozneje igralo za reprezentanco. Še danes se vidimo in pozdravimo, vem, da me spoštujejo,« je povedal nekdanji učitelj številnih uspešnih slovenskih nogometašev, med drugim tu Milivoja Novakovića. Kot je dejal, bi se morali trenerji bolj poglobiti v delo z mladimi nogometaši. »Ni težava v mladih, temveč v načinu dela in ljudeh, ki delajo z njimi. Trenerji mlajših selekcij niso učitelji in vzgojitelji, temveč z njimi že resno trenirajo. To je največja težava. Zato na koncu dobimo 'polproizvode',« je bil kritičen nekdanji nogometni trener.
Vedno ga je vleklo
Tu si je ustvaril družino, s svojima »puncama«, kot kliče več let mlajšo ženo in 22-letno hčerko, že štirinajst let hodi na dopust na grški otok Zakintos, nedavno so skupaj potovali po ZDA. »Ko sem prišel sem, sem nameraval ostati le nekaj let. A leta so minevala, navadil sem se na življenje tukaj. Zdaj mi je lepo, vsake toliko časa grem v Beograd k svojim. Toda več kot nekaj dni ne zdržim, saj me vleče nazaj v tale 'kot', v ustaljen ritem. Pridem sem na kavico, preberem časopis in se družim s prijatelji.«
