Prosinečki: Ni dvoma, največje presenečenje eura je Italija

Robert Prosinečki, ki je pred dnevi vodil nogometaše Crvene zvezde v Stožicah, danes pa bo z njimi gostoval v Kopru, v slovenskem prostoru vedno pritegne pozornost. Mnogi ne morejo pozabiti njegovih mojstrovin v Olimpijinem dresu izpred desetih let, pripada najuspešnejšemu rodu hrvaških nogometašev. Na Rogli je spregovoril posebej za Delo.

V Sloveniji ste bili pogosto kot nogometaš, zdaj ste s svojimi rdeče-belimi v odgovorni trenerski vlogi. Po 30 letih je Crvena zvezda obiskala Roglo – kako to?

Gre za prvih deset dni priprav, ko je zelo pomembno pridobiti ustrezno telesno moč. Prav po tej plati pa je Rogla za nas imenitna. Tukaj smo na 1600 metrih nadmorske višine, uživamo v miru, kakovostno nogometno igrišče imamo zgolj zase, razmere za vadbo v trimskem kabinetu so brezhibne, nad prehrano in bivanjem dejansko ni pripomb. Vesel sem, da je tako, ta poldrugi teden uvoda v sezono smo izkoristili, kot se spodobi za moštvo z visokimi cilji.

A vendarle ste malce razočarali svoje številne privržence prejšnji teden v Ljubljani. Seveda imate precej manj izkušeno moštvo kot v tistih letih, ko ste še vi blesteli v rdeče-belem dresu, pa vendarle tako gladkega poraza z Olimpijo (0:3) najbrž le niste pričakovali.

Drži, na tej tekmi Crvena zvezda zagotovo ni bila na ravni, o kakršni razmišljam in si jo tudi želim. Vendar po petih dneh treninga, ko smo opravili zahtevno vadbo tudi v dopoldanskih urah pred odhodom z Rogle v Ljubljano, vrhunske predstave seveda nisem pričakoval. Olimpija je bila tokrat precej boljša, dejansko pa zame izid niti v tem dvoboju niti ob drugih pripravljalnih preizkusih ni kaj prida pomemben. Precej bolj gre za spoznavanje napak in odpravljanje teh v prihajajočih dneh.

Pa sicer poznate moč slovenskega nogometa, naših klubov in izbrane vrste?

Moram vam iskreno povedati, da sem zelo slabo seznanjen. Poglejte, zdaj sem poldrugo leto v Beogradu, kjer sem se zelo resno lotil svojih nalog. To delo zahteva resnost in zbranost, zato lahko vse tisto, kar neposredno ne zadeva moje obveznosti, spremljam bežno. Tako sem si seveda nazadnje pogledal kvalifikacijska dvoboja Slovenije in Srbije, vendar ju ne morem prav podrobno analizirati, ker – vsaj kar zadeva slovensko izbrano vrsto – premalo vem o konkurenčnosti in ozadjih. Vem, da je Maribor na vrhu slovenskega klubskega nogometa, kakšna pa je njegova dejanska moč, pa mi ni znano. Zdaj se moje nogometno razmišljanje suče predvsem okrog Crvene zvezde.

S tem klubom ste nazadnje osvojili pokal in ga vsaj v tem tekmovanju vrnili na najvišjo domačo stopničko. Kako bo s cilji v prihodnje?

Pri tem moštvu so cilji vedno visoki. Potem ko smo osvojili ta pokal, bom brez ovinkarjenja povedal, da nas zdaj zanima odločen napad na naslov državnih prvakov. Seveda bi bilo lepo ubraniti pokal, obenem kar najdlje obstati na evropski sceni. Prva tekma nas čaka že 19. julija v Belorusiji, takrat moramo biti na visoki ravni pripravljenosti. Domače prvenstvo se bo začelo 11. avgusta in po petih letih, ko je bil – žal – na vrhu Partizan, je zdaj res čas za zasuk.

Pa še vedno občutite tako vroč prestiž z mestnim tekmecem kot v letih, ko ste bili vi na igrišču?

Zdi se mi, da je prestiž zdaj še hujši kot nekoč. Interna konkurenca v državi je ožja, derbi Crvene zvezde in Partizana pa je prav posebna zgodba. Mestnega tekmeca smo na zadnjih treh tekmah premagali, kar je prav lepa popotnica za naše moštvo pred novo sezono. A ne gre le za to bilanco, temveč dvig kakovostne ravni, ki sem ga jasno opazil v zadnjih šestih mesecih.

Sicer pa ste se odločili za angleški tip vodenja moštva, saj opravljate vlogo menedžerja, torej trenerja kot tudi selektorja moštva.

Poskušam precej, imam svobodo glede izbire igralcev. To mi ustreza, saj tako občutim popolno odgovornost za svoje delo. Predvsem pa sem ponosen, da imamo zdaj spet zelo obetavno moštvo s kar sedmimi reprezentanti. In če k tem dodate še tri člane mladinske izbrane vrste, je prihodnost kluba zares svetla. Toda brez temeljito vloženega dela seveda v športu ne bo uspeha.

Pa občutite to breme? So pričakovanja v javnosti podobno visoka, kot so bila nazadnje, ko ste pred prihodom v Beograd delali pri hrvaški reprezentanci?

Pričakovanja so tako v Srbiji kot na Hrvaškem, ko gre za nogomet, vedno izjemna. Zahtevnosti nalog pa med seboj ne morem primerjati. Z reprezentanco si štirikrat ali petkrat na leto, klub zahteva zbranost vsak dan. Predvsem ko gre za visoke cilje, kakršne vedno znova občutim v Beogradu. Predvsem pa sem zdaj najbolj odgovoren na klopi, medtem ko sem bil pri hrvaški reprezentanci le eden od Slavenovih sodelavcev.

Slaven Bilić se sicer v teh dneh poslavlja od hrvaške reprezentance, v Moskvo, kjer bo trener Lokomotiva, pa bo pripeljal svoj štab sodelavcev iz domovine. Kako to, da ste odšli k Crveni zvezdi brez kogarkoli od svojih kolegov?

Preprosto ni bilo mogoče. Vedno se je lažje lotiti nalog v družbi tistih, ki jih poznaš in jim zaupaš. A od svojega prihoda v Beograd sem se resno lotil dela, kot sem vam dejal, pa mi je pomembno čutiti odgovornost.

Omenili ste Bilića, kako bi ocenili nastope hrvaške reprezentance na euru?

Z zelo visoko oceno. Hrvaška je igrala zares kakovostno in četudi se je od tekmovanja poslovila po uvodnem delu, doma tokrat, kolikor vem, ni doživela kritik. Še več; deležna je bila precej pohval. Zmanjkalo ji je malce sreče, izpadla je pač z moštvoma, ki sta na tem prvenstvu igrali zelo vidni vlogi in sta se povrhu med seboj pomerili v finalu. Hrvaška bi prav lahko izločila špansko vrsto, ki je prišla v Ukrajino in na Poljsko z lovorikama prejšnjih dveh največjih tekmovanj. Slaven je kakovosten trener, o tem sem se spet prepričal, pred njim je še prav lepa prihodnost.

A zdaj je pred njim ruska klubska scena.

Ne bo mu dolgčas, verjemite. Trenerska pot se prepleta med različnimi izzivi, tudi ta bo zanj še kako mikaven. Prišel je h klubu, pri katerem načrtujejo boj za naslov ruskega prvaka. Moral bo vložiti ogromno dela in znanja, a dejansko ne dvomim o njem.

Kako ste sicer pospremili to evropsko prvenstvo?

Ogledal sem si veliko tekem, spoznal posamezna moštva. Večinoma sem bil nad vsem prikazanim zadovoljen, nad nekaterimi tekmami prav navdušen. Vedno je tako, da nekateri razočarajo, drugi navdušijo. Drži, spet sta bili tako kot pred štirimi leti v finalu Španija in Italija, a tudi nekatere druge reprezentance so zelo napredovale. Predvsem me je očaralo italijansko moštvo. Pri tem ne gre več za tisti znameniti cattenaccio strnjene obrambe in občasnih nasprotnih napadov ali celo polprotinapadov. Ne, ta prenovljeni reprezentančni rod stavi na ustvarjalnost, domišljijo na igrišču, prav kakovosten nogomet. Igra ohranja rep in glavo, zamisli je precej. Ko vse skupaj seštejete, je po športni plati prav zasluženo, da je Prandellijeva vrsta tako vidno napredovala in preskakovala visoke ovire tekmic.

A počitnice tudi za reprezentance ne bodo dolge. Septembra se bodo že začele kvalifikacije za SP, vaš nekdanji soigralec iz tiste najbolj slovite ekipe Crvene zvezde Siniša Mihajlović se je po dolgih letih delovanja vrnil v srbski prostor in se lotil reprezentančnega izziva.

Seveda ga dobro poznam, soočil se je z zahtevno nalogo, o tem ni dvoma. Srbije namreč spet ni bilo na evropskem prvenstvu. Siniša bo zagotovo pri reprezentanci marsikaj spremenil, težko pa je napovedovati, kako se bo razpletala njegova zgodba.

Pravite, da sicer slabo poznate sedanjost slovenske nogometne scene in tako tudi reprezentance, pa vendarle, kako ste preživeli ta dan v Ljubljani, kjer vas Olimpijini navijači še zdaleč niso pozabili?

Tudi jaz jih nisem, tako kot nikogar v tistem letu, ko sem igral v zeleno-belem dresu. Vse je bilo v najlepšem redu, osvojili smo pokal, se do konca borili za naslov prvakov. Od takrat je minilo desetletje, seveda se je v tem vmesnem obdobju zgodilo marsikaj, nenazadnje Olimpija zdaj igra na sodobnem štadionu.

Stožice so vas očitno navdušile?

Spodobi se, da ima glavno mesto države takšen objekt, ki je obenem tudi prizorišče reprezentančnih tekem. Predvsem pa je spodoben štadion temelj kakovostnega nogometa in posledično zanimanja javnosti. Vem, Maribor je v zadnjih letih najboljši na Slovenskem, toda tudi Olimpija se mora vrniti na nekdanja pota, lepo bi bilo, ko bi se za vrh boril še kdo, morda Koper ali Domžale. V ponedeljek bomo igrali na Obali, kolikor vem, je tudi na Bonifiki novi štadion kot lepa »škatlica«, kar me prav veseli. Videli boste, nova infrastruktura bo botrovala kakovostnejšim predstavam. To sem opazil že na nekaterih tekmah srbskega prvenstva, zdaj v Kragujevcu ali Užicah nimajo več zastarelih igrišč in tribun, tako je tudi v Kopru, Ljubljani, Mariboru. Želim si, da bi me ob naslednjem prihodu v Slovenijo čakalo še kakšno novo lepo presenečenje …