Rimski cesar

Ni prav veliko nogometašev, ki bi vso kariero ostali zvesti le enemu klubu. Še manj je tistih, ki so postali klubske ikone in spisali posebna poglavja klubske zgodovine. In ni ga nogometaša, ki bi za klub pomenil to, kar Francesco Totti pomeni za Romo.

No, ja. Seveda so bili tudi Ryan Giggs v Manchester Unitedu, Paolo Maldini v Milanu, Carles Puyol v Barceloni in tako dalje. Toda Totti »je« Roma. Vse, odkar je kot 16-letni mladenič premierno zaigral v italijanskem prvenstvu. Vujadin Boškov ga je poslal na igrišče 28. marca 1993 ob zmagi z 2:0 proti Brescii. Dve leti pozneje je pod vodstvom Carla Mazzoneja že postal stalni član prve enajsterice. Prihajali so trenerji in z vsakim je Totti spisal svojo zgodbo, nekoliko se je spreminjal le njegov položaj na igrišču. Bil je Zdenek Zeman, s katerim se je iz najstnika prelevil v zrelega igralca, s Fabiom Capellom je leta 2001 dosegel svoj vrhunec s »scudettom«. Pred desetimi leti je prvič združil moči z Lucianom Spallettijem, prišel je Claudio Ranieri, vodili so ga Luis Enrique, Rudi Garcia, pa spet Zeman in Spalletti. Sam je ostajal, na prvem mestu v ekipi in pri navijačih, ter le krepil svojo veljavo. Zato ne čudi, da so ob zadnjih dogodkih – ko je obsedel na klopi in začel v javnosti obračunavati s trenerjem Spallettijem – navijači množično stopili na njegovo stran. »Totti nun s' tocca.« Totti je nedotakljiv.

Kako pa je postal njihov kralj, rimski cesar? »Roma mi pomeni vse, vse, kar si človek lahko želi: strast, veselje, ljubezen. To je ekipa, ki sem jo od nekdaj podpiral in vedno jo bom,« je nekoč dejal o svojem klubu. Prav ta zvestoba je zgradila njegov kult legende. In ne naslovi. Njihova zbirka – en naslov v italijanskem prvenstvu in dve pokalni lovoriki – je pravzaprav zelo skromna. A je vseeno osvojil srca navijačev, ker je karizmatičen, »ljudski«. Ni menjal klubov, prav tako ne žensk, srečno je poročen s televizijsko voditeljico Ilary Blasi. Je dobrotnik, ambasador. Nesebično tudi pravi, da naj klub ne upokoji njegove številke 10. »Dres z desetico je zame res kot druga koža, a ne bi bilo pravično, da je ne bi mogle nositi tudi naslednje generacije,« pravi. In se pri 39 letih (letos septembra jih bo dopolnil 40) še naprej požrtvovalno predaja nogometu. Mnoge navdušuje njegova vztrajnost. »Večni kapetan« mu pravijo. In bržčas bo to res ostal.

Seveda, navdušenja navijačev ne bi bilo brez vseh njegovih golov. Leto za letom je premikal mejnike, po številu zadetkov, odigranih tekem, po starosti. Za Romo jih je na dosegel 309. Sijajne voleje, mojstrske lobe. V spominu ostaja njegova »panenka« v dresu italijanske reprezentance na EP 2002 proti Nizozemski. »Da tako izvedeš najstrožjo kazen, moraš biti nor ali pa zelo dober,« je dejal o tem. »No, ne zdi se mi, da sem nor.« Gole je zabijal v stilu, prav tako jih je tudi proslavljal in s svojimi potezami spravljal navijače v delirij. Denimo, ko je lani proti Laziu zabil svoj 40. gol na rimskih derbijih, je ob igrišču posnel »selfie« in poskrbel, da se je o njem znova na dolgo in široko pisalo.

»Nisem si mislil, da bom imel tako dolgo in uspešno kariero. Vsa ta leta sem se trudil vzdrževati normalno življenje. Roma je vedno bila moje življenje, otroške sanje, ki sem jih uresničil. Imel sem srečo, da sem lahko z njo proslavljal rezultate, z njo bom ostal do konca,« je še nedavno razpredal o svoji zvestobi »giallorossom«. Imel je ponudbe drugih klubov. Najglasneje se je o njegovem prestopu govorilo leta 2004, a naj bi s ponudbo Real Madrida v roki taktično le še izboljšal svoj položaj v Romi. Poleg tega pa, kot je nekdaj dejal trener Spalletti, bi bilo lažje preseliti Kolosej iz Rima kot Tottija iz Rome. V teh letih je tako dosegal številne mejnike, podiral rekorde. Je najboljši strelec, zbral je največ nastopov, pobral največ nagrad – in tako je tudi eden najboljših italijanskih nogometašev v zgodovini. Z reprezentanco je leta 2006 osvojil naslov svetovnega prvaka, igral v finalu EP 2000. Je tudi najstarejši strelec v ligi prvakov – z 38 leti in 59 dnevi.

Kajpak zaradi njegovih let mnogi že dolgo ugibajo, kdaj bo prišel dan, ko se bo poslovil veliki kapetan. Da se bo po koncu te sezone preselil med funkcionarje in postal športni direktor, je že jasno. Oditi bi moral v velikem slogu; tako pa se vse bolj zdi, da bo pozabljen na klopi in kar prisiljen v upokojitev.

Na to je jasno opozoril zdajšnjega trenerja Spallettija, po čigar prihodu je na igrišču prebil le 33 minut. Tako je tudi javno izrazil svoje nestrinjanje s trenerjem, ta pa ga nato za kazen na naslednji tekmi sploh ni vključil v ekipo. »Tako ne morem nadaljevati. Dobro sem pripravljen, želim igrati,« je dejal in celo zagrozil, da bo zapustil klub. Navijači so skočili pokonci, stopili v bran legendi. A trener, s katerim sta v preteklosti že tako dobro sodelovala, je naredil rez, ki bi ga morda moral Totti sam. »S svojim statusom lahko počne, kar želi. Dejal sem mu: 'Če želiš biti nogometaš, bodi. Želiš postati športni direktor? Potem stori to.' A jaz moram skrbeti za rezultate ekipe in ga ne morem in ne smem obravnavati drugače. Zadnja stvar, ki si jo želim, je razdor z njim. Vedeti morate, da ga spoštujem. Doma imam na steni obešenih osem dresov in kar sedem je njegovih.« In glede na to, da ekipa zmaguje in celo bolje igra brez Tottija v moštvu, mu pretirano ne morejo oporekati.

Tako imajo nekateri že pred očmi zgodbo Alessandra Del Piera, ki se je v podobnem položaju znašel pri Juventusu. V Torinu je bil od leta 1993, v sezoni 2011/12 pa mu enostavno niso več podaljšali pogodbe. Brez scen in medijskih obračunov je v tišini sprejemal vlogo rezervista in se poslovil brez pompa. Hitro je stekel z igrišča ob menjavi, da ne bi kradel dragocenega časa ekipi. Vse za ekipo, ki mu je pomenila vse na svetu! •