Ronaldo in Ibrahimović v Afriki ne bi izstopala

Po koncu afriškega prvenstva so si oddahnili v Bordeauxu in Lyonu, a tudi v Manchestru. City izugbljen brez Yaye Toureja.

Objavljeno
10. februar 2015 11.12
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
Ljubljana – V Evropi si ne predstavljamo, kaj pomeni Afričanom naslov nogometnega prvaka na črni celini. Splošna evforija je zajela tudi Slonokoščeno obalo, ki se je v sosedskem derbiju z Gano šele drugič doslej zavihtela na nogometni Kilimandžaro.

Afriško prvenstvo ni bilo tako zvezdniško kot nekaj zadnjih turnirjev, tudi v finalu ni bilo veliko od spektakularnega nogometa. Toda razplet brez golov je bilo celo pričakovan glede na spopad težkokategornikov Gane in Slonokoščene obale. Številka 68 golov v 32 tekmah (2,13 na tekmo) ni posebej visoka, toda ritem igre je bil dober, dvoboji ena na ena pa zahtevni. »Na svetu ni veliko ekip, ki bi lahko napadale vseh 90 ali celo 120 minut tekme. Pred leti je bila takšna Španija, danes morda tudi Nemčija. Toda mi nismo 'elf', mi smo Slonokoščena obala,« je po zmagi, ki ga je izstrelila med najuspešnejše trenerje v zgodovini afriških prvenstev, povedal 46-letni Herve Renard. »Slonom« je torej uspelo šele po angažiranju Francoza, moža, ki jih je nazadnje močno razžalostil. Prav Renard je vodil reprezentanco Zambije, ki je leta 2012 premagala »slone« na podoben način, kot so »sloni« premagali Gano – po enajstmetrovkah. Zanimivo, tudi leta 2006, ko se je rod Didierja Drogbaja prvič prebil v finale, je Slonokoščena obala podpisala vdajo po strelih z bele točke (v vseh treh primerih je bil izid po podaljšku 0:0).

ManCity pogrešal Toureja

»Ne podcenjujte afriškega prvenstva. Četudi bi imeli v moštvu Ronalda in Ibrahimovića, ne bi mogli trditi, da bosta izstopala,« je dodal Renard, eden junakov v 24-milijonski državi, ki ni znana le kot prva izvoznica kakava na svetu, pač pa tudi kot valilnica odličnih nogometašev. Slednji so osvojili srca rojakov; med finalno tekmo so napolnili štadion Houphouët-Boigny (45.000) v Abidžanu in preplavili 5-miljonsko metropolo. Nogometni rod, ki ga je do mundiala v Braziliji 12 let vodil Didier Drogba – ob Samuelu Eto'oju afriški as tega stoletja –, predstavlja eno redkih enotnih družin v versko polarizirani državi. »Vem, kaj zmaga nad Gano pomeni rojakom. Ko sem osvajal lovorike z Olympiakosom, Barcelono in Manchester Cityjem, sem bil vesel, toda nobenega naslova se ne da primerjati z uspehom v reprezentančni majici,« je žarel od sreče tudi 31-letni Yaya Toure.

Šampionat črne celine je navrgel nekaj upov, ki blestijo tudi v Evropi. To so 25-letni Marseillov ofenzivni up Andre Ayew (Gana), ki je bil s tremi goli in dvema asistencama prvi strelec turnirja, Thievy Bifouma, tri leta mlajši napadalec Konga in španske Almerie, njegov vrstnik Christian Atsu, ganski up Chelseaja (igra za Everton in Vitesse), gvinejsko krilo Ibrahima Traore (Borussia M.), Romin napadalec Gervinho (Slon. obala) in drugi. Kljub porazu v finalu je najboljši vtis na turnirju pustil mladi rod Gane, o katerem se bo še govorilo.

Nad koncem afriškega prvenstva so bili navdušeni tudi evropski klubi, ki so prispevali nogometaše na turnir črne celine. Med njimi jih res največ prihaja iz Francije (glej graf), v času turnirja pa so trpeli tudi drugod: Manchester City, denimo, je brez svojega najboljšega igralca Yaye Toureja nanizal tri remije in dva poraza, pred tem z njim pa 11 zmag in en remi!