»S Slovenijo se želim pomeriti šele v finalu«

Za prepoznavnost dvoranskega nogometa skrbijo predvsem največji velemojstri tega športa. Med njimi je španski reprezentant Miguel Sayago ali krajše Mi­guelin. Enaintridesetletni igralec je s Španijo na lanskem evropskem prvenstvu osvojil naslov prvaka, obenem je postal najboljši igralec turnirja.

Intervju so pripravili prireditelji evropskega prvenstva v Ljubljani, ki bo prihodnje leto od 30. januarja do 10. februarja v dvorani Stožice, prihajajočo sredo pa bo do prve tekme na EP še natanko 300 dni. Uradno odštevanje bodo začeli pred Hišo športa v Ljubljani v sredo ob 11. uri.

Kateri trenutek s prejšnjega evropskega prvenstva vam je ostal najgloblje v spominu?

Zagotovo ta, da smo na koncu postali prvaki. Čeprav je bilo kar nekaj težav in mnogi niso verjeli, da nam lahko ponovno uspe, smo pokazali pravi obraz. Seveda je nekaj posebnega tudi osebna lovorika, a vesel sem bil predvsem ekipnega uspeha.

Kako ste se med turnirjem počutili v Beogradu?

Izjemno. Vzdušje je bilo popolno, še posebno ob nastopih domače reprezentance, a tudi sicer je bilo spektakularno. Od prvega do zadnjega dne turnirja smo se počutili odlično, ljudje so bili zelo prijazni in gostoljubni.

Ali morate pogosto pojasnjevati, zakaj igrate dvoranski nogomet, in ne »pravega« nogometa? Kakšna je pravzaprav vaša zgodba?

Do sedemnajstega leta sem igral samo nogomet, nato sem presedlal na dvoranski nogomet. Predvsem je pretehtalo dejstvo, da si pri dvoranskem nogometu nenehno v stiku z žogo, vsakih deset ali petnajst sekund. Potrdilo se je, da je bila odločitev pravilna, zato sem danes privilegiran, da igram dvoranski nogomet. Jasno, precej več se govori in piše o nogometu, toda dvoranski nogomet se vse bolj razvija in pridobiva priljubljenost med ljudmi. Morda nekoč postane tudi olimpijski šport.

Španija je že sedmič osvojila naslov najboljšega v Evropi, a leto zatem ostala brez kolajne na svetovnem prvenstvu v Kolumbiji. Ali je osvajanje lovorik vedno težja naloga?

Španija ima na vseh tekmovanjih najvišje cilje, kar pomeni uvrstitev na mesta, ki prinašajo kolajne. Na zadnjem mundialu se stvari niso odvile po naših željah, potem ko smo leto prej osvojili evropsko lovoriko. Dokazujemo, da znamo osvajati prvenstva, a dejstvo je, da je to vse bolj zahtevno. Vsekakor moramo za lovorike – na evropskem ali svetovnem prvenstvu – prikazati odlične predstave. Evropske in svetovne ekipe vse bolj napredujejo in nam otežujejo delo. Mednje spada tudi slovenska reprezentanca, ki je neverjetno napredovala in mi je zelo všeč.

V kvalifikacijah za EP v Sloveniji vas čaka skupina s Srbijo, Poljsko in Moldavijo. Kaj pričakujete?

Danes ni več slabih nasprotnikov. Ekipe napredujejo v tehničnem in taktičnem smislu. Poleg tega jim ustreza vloga, ki jo imajo proti naši reprezentanci. Nimajo veliko izgubiti, po drugi strani lahko samo ogromno pridobijo. Dobro nas poznajo, do podrobnosti preučijo našo igro, znajo se dobro braniti in so vselej motivirani. Kljub temu ne odstopamo od svojih ciljev, ki so tudi v kvalifikacijah jasni.

Omenili ste Slovenijo, prvo reprezentanco, ki je lani Španiji zadala poraz v rednem delu po več kot desetletju. Se ji želite maščevati na EP?

Ker gre za prvo reprezentanco, ki nas je premagala po več kot desetih letih, si želimo čim prej znova igrati s Slovenijo. Toda počasi, potrebno je trezno razmišljanje. Reprezentanca, ki igra na domačem igrišču pred polnimi tribunami z več kot deset tisoč navijači, je izjemno nevarna. Zato se želim s Slovenijo pomeriti šele v finalu evropskega prvenstva. To bi bilo nekaj izjemnega. Na svoj račun bi prišli tudi navijači, a upam, da bi na koncu zmago slavili mi.

Poznate katerega od slovenskih reprezentantov?

Seveda. Kristjan Čujec je igral pri Segovii v Španiji, poznam tudi Alena Fetića in kapetana Igorja Osredkarja. Tudi vratar je izjemen. A treba je poudariti, da je Slovenija močna predvsem kot ekipa. Če k temu dodamo še podporo s tribun, je več kot očitno, da bo na prvenstvu v Ljubljani izjemno nevarna.

Lahko Slovenija na domačem prvenstvu poseže celo po kolajni?

Dosedanje izkušnje preteklih prvenstev nam pravijo, da je to vsekakor mogoče. Na Hrvaškem leta 2012 je domača reprezentanca prikazala izjemne predstave in osvojila četrto mesto. Tudi lani v Srbiji je domača reprezentanca s četrtim mestom za las ostala brez kolajne. Morda bo prav Slovenija prihodnje leto začrtala novo smer in osvojila kolajno.

V Sloveniji ste že bili lani, ko ste v kvalifikacijah za SP izgubili tisto tekmo v Mariboru, o kateri smo že govorili. Kako ste se počutili?

Ljudje so bili zelo prijazni, a spomnim se tudi, da je bilo hladno. Sicer pa, po resnici povedano, nismo imeli veliko priložnosti, da bi bolje spoznali mesto.

Dotaknimo se še malo dvoranskega nogometa. Za špansko reprezentanco ste debitirali leta 2012. Kako so se stvari spremenile od takrat?

Poleg tega, da UEFA kot krovna organizacija zares dobro promovira dvoranski nogomet, je opazen napredek na drugih področjih po posameznih državah ali ligah. Dvoranski nogomet je kot šport na pravi poti. V španski ligi so navijači vedno bolj vpleteni, kar zagotavlja spektakel. Če se dotaknem le svojega kluba ElPozo Murcie, ki velja za enega najbolj priznanih v španskem in svetovnem merilu, lahko povem, da na vsaki tekmi zares uživam, saj so navijači fantastični. V Murcii je dvoranski nogomet zelo priljubljen, ljudje ga živijo in, verjeli ali ne, otroci nočejo postati samo Messi ali Ronaldo, ampak tudi Ricardinho ali Miguelin. Na to sem izjemno ponosen.

Foto: Harold Cunningham/UEFA 

Zdi se, da je dvoranski nogomet v Evropi geografsko lepo razporejen: ekipi iz Pirenejskega polotoka in Italija, balkanske reprezentance ter tiste iz vzhodne Evrope krojijo jedro. Kako je z drugimi?

Ekipe vedno bolj napredujejo in vsakič nekdo preseneti, kot je bilo to v primeru Hrvaške in Srbije na domačih prvenstvih. Na zadnjem prvenstvu Slovenija morda ni bila na pričakovani ravni, a kljub vsemu gre za izjemno reprezentanco, ki se razvija in napreduje. Poleg Rusije je tu tudi Ukrajina, ne smemo pa pozabiti, denimo, na Belgijo in še koga drugega. Morda na koncu vedno govorimo o istih ekipah, a presenečenj nikoli ne zmanjka.

Z Ricardinhom sta zdaj osrednja evropska zvezdnika v dvoranskem nogometu. Kdo so vajini nasledniki in koliko časa še nameravate igrati?

V čast mi je slišati kaj takšnega. Upam, da je pred menoj še veliko let igranja na najvišji ravni. Sicer pa je veliko igralcev, ki bi v prihodnje lahko zaznamovali dvoranski nogomet, kot so Alex, Sergio Lozano, Pito ali pa Bebe, Pola in še kdo.

Če bi morali izbrati najlepši trenutek v vaši karieri, za katerega bi se odločili?

Zagotovo dva evropska naslova, ki sem ju osvojil z reprezentanco. Če bi se moral odločiti zgolj za enega, bi izbral zadnjega iz Srbije. Kljub težkim trenutkom smo pravočasno znali stopiti skupaj in udarili po mizi, da smo osvojili evropski naslov.

In kateri trik najpogosteje uporabljate? V čem ste najmočnejši?

Všeč mi je igra ena na ena, prav tako se rad odločim za strel. Sicer pa je zame najpomembneje, da lahko pomagam soigralcem; tako v napadu kot v obrambi. Verjamem, da je prav obramba ena od mojih močnejših prvin.