Tiskane izdaje
Ljubljana – So se slovenski nogometaši ustrezno odzvali na petkov polom v Trnavi? So. Je zmaga z Litvo bistveno spremenila položaj reprezentance? Ne. Šest točk z Anglijo in s Škotsko predstavlja največji nogometni izziv v zgodovini samostojne Slovenije, zato je zasedba Srečka Katanca bližje oktobrski revoluciji kot senzacionalni zgodbi o čudežni vrnitvi odpisanih.
Ponedeljkov večer v Stožicah je bil prijeten, lepo je bilo gledati razigrane Slovence v dvoboju z neambiciozno zasedbo Litve, ki komaj čaka na ciklus bojev za zgodovinski euro 2020. Na žalost slovenskih navijačev je blizu tega dejstva tudi Slovenija, četudi ohranja možnosti za senzacionalen preboj na svetovno prvenstvo v Rusiji. Po osmih tekmah je namreč zbrala 14 točk, toliko kot Škotska, eno manj kot Slovaška in šest manj kot programirani favorit skupine F Anglija.
V tem času smo videli več obrazov Slovenije, kot jih premore Wildeov knjižni lik Dorian Gray. Nemara bi Slovenija iskala novega selektorja že pred letom dni, če Boštjan Cesar in Rene Krhin ne bi prinesla točke v Litvi, tako jezen je bil tedaj nad Katancem prvi mož NZS Aleksander Čeferin. Pozneje je bil vtis obraten na stožiških tekmah s Slovaško in z Anglijo, mesec dni zatem bi »moralo« biti na Malti že ob polčasu 2:0 za gostitelje (!), sledil je marčevski polom na Škotskem in vnovič trije različni obrazi v tekmah z Malto, s Slovaško in z Litvo. Tovrstno spreminjanje podobe bi zavidal Slovencem tudi jemenski kameleon. Septembrski paket tekem v Trnavi in Stožicah je v pičlih treh dneh razkril odlike in slabosti Katančeve reprezentance in izluščil več dejstev.
Prvič, vnovič se je izkazalo, da »upravni odbor« izbrane vrste – ob Katancu še njegova sodelavca Kavčič in Čeh ter izkušena Cesar in Birsa – premore dovolj nogometnega znanja za uspešno tekmovanje v kvalifikacijah za velike turnirje. Zadnja beseda je seveda Katančeva. Ko je Katanec prisluhnil aksiomom, ki jih pozna resna stroka, je bila Slovenija na igrišču uspešna. To se je zgodilo v prvih tekmah s Slovaško in z Anglijo in »povratnih« z Malto in Litvo. In obratno: ko je dal prednost strokovnjakom iz drugih (ne)komplementarnih področij, ki so vendarle nogometni analfabeti, je Sloveniji spodrsnilo – gre za prvi tekmi z Litvo in Malto (to gostovanje so preživeli le zavoljo sreče) ter gostovanji v Glasgowu in Trnavi. Terapije na daljavo so bile nekoč učinkovite v filmu s Susan Sarandon in Michelle Pfeiffer, ne pa dandanes v resnem poslu, kot je nogometni. Enako velja za energijsko čiščenje štadiona, karkoli že to pomeni.
Prave polemike za Katanca so torej: 1) kdaj igra v rombu, za katerega nimamo ustreznega zadnjega vezista, kar se je izkazalo tudi septembra, in kdaj sistem 4-2-3-1, ki je bolj pisan na kožo kadrovski zasedbi Slovenije; 2) kdaj igra z lažno »špico« in kdaj brez nje; 3) kdaj Iličić in Birsa od prve minute skupaj na igrišču in kdaj ne; 4) vrnitev Kevina Kampla v jato ali ne, zakaj Kampl da ali ne in tako naprej. Le to so pravi izzivi za slovenskega selektorja, morda še telefonski pogovori s potencialnimi reprezentanti na 14 dni; fantje potrebujejo pravi nasvet, toplo besedo in strokovna navodila za čim hitrejšo adaptacijo po prihodu na Brdo.
Drugič, Katanec bi moral sprejemati izzive le na igrišču, saj tam deluje najbolje. V javnih nastopih po nepotrebnem otežuje svoj položaj, kar vodi le v neodgovorne izjave, kakršna je bila zadnja o navijačih, ki jih ni bilo na štadionu za tekmo z Litvo. Kje piše, da mora selektor na dolgo in široko odgovarjati na (vsa) vprašanja novinarjev?
In tretjič, po večeru, kakršen je bil ponedeljkov z Litvo, ko so navzoči nagradili fante z glasnim aplavzom, bi bilo treba podpreti reprezentanco, Katanec gor ali dol. Licemersko bi bilo trditi, da je Slovenija ostala v igri za njen tretji nastop na svetovnem prvenstvu, hkrati pa metati polena pod noge trenutni zasedbi tako močno in pogosto, da bi se obračal v grobu tudi Molierov Tartuffe. Izhodišče Slovencev ni obetavno, a je znano: oktobra morajo premagati Anglijo v Londonu, upati, da ob isti uri Škoti doma ne bodo izgubili s Slovaško in jih tri dni pozneje »nagraditi« s porazom v Stožicah. Slovenci bi zbrali 20 točk, na posebni lestvici drugouvrščenih ekip pa šest manj. V tem primeru bi lahko postala tekmica Slovenije tudi BiH, ki ima ta čas v skupini F prav tako 14 točk (razlika v golih 10:8, Slovenci 7:4), pred njo pa sta tekmi z vodilno Belgijo doma in gostovanje v Estoniji.
