Sodnik, za katerim jočejo rdeči vragi

Ko se nogometna zvezda poslovi z zelenic, za njo jočejo milijoni. Ko se za upokojitev odloči nogometni sodnik, za njim ne potoči solze nihče. No, morda je v primeru Angleža Howarda Webba malo drugače. Po pikrih odzivih na socialnih omrežjih sodeč, je njegovo slovo užalostilo predvsem navijače Manchester Uniteda.

Webb je bil v zadnjem desetletju nesporna avtoriteta med delilci pravice in dostojen naslednik razvpitega Pierluigija Colline, pravzaprav edini junak na stari celini, ki je lahko brez slabe vesti stopil v gromozanske čevlje gologlavega Italijana. Z doslednostjo in ostrino, pa tudi klepetavostjo, si je pridobil zaupanje sodniške vrhuške, ki ga je brez najmanjšega tveganja delegirala za vse najpomembnejše obračune. Tako je postal prvi »piskač« v zgodovini, ki je istega leta (2010), v razmaku zgolj 50 dni, sodil tako finale lige prvakov kot svetovnega prvenstva.

Tudi letos v Braziliji je bil resen kandidat za sojenje sklepne tekme med Nemčijo in Argentino, a je moral mesto prepustiti italijanskemu vrstniku, arhitektu Nicoli Rizzoliju. Sam se ni prerinil dlje kot do osmine finala, ko se je nadrejenim očitno zameril, ko je v dvoboju gostiteljiev turnirja s Čilom razveljavil gol brazilskega asa Hulka, ki ga je dosegel po rokometno, in mu za nameček še pokazal rumeni karton. To je bila torej zadnja reprezentančna tekma, na kateri je piskal Webb.

V otroških letih se je brusil v nogometu, »a sem kmalu uvidel, da sem premalo talentiran, da bi postal vrhunski igralec.« Nogometne čevlje je obesil na klin in se, komaj polnoleten, pustil podvreči vplivu očeta, ki je bil polamaterski nogometni sodnik. Nato pa je delal le še velike korake. Sprva je funkcijo nogometnega sodnika kombiniral s službo policista, ob prelomu tisočletja, ko se je njegovo ime znašlo na državnem seznamu profesionalnih delilcev pravice, pa je policijsko čepico do nadaljnjega odvrgel.

Spletel si je široko mrežo privržencev. A ne le njih. Na Otoku si je nabral vrsto kritikov, ki so mu očitali predvsem favoriziranje »rdečih vragov«. Nekaj se jih je ob Webbovi upokojitvi duhovito oglasilo na twitterju. »Ljudje, dobra novica: upokojil se je, ne bo nas več 'webbal',« je tako zapisal nekdanji Liverpoolov as John Aldridge. Še nekaj drugih ciničnih čivkov na ta račun: »Nepreverjeno: pred Old Traffordom bodo postavili Howardov kip.«, »Dres s katero številko bo ManUtd upokojil v Webbovo čast?«, »Louis van Gaal se ni odločil podaljšati pogodbe s Howardom Webbom, ki se je po 11 letih v klubu upokojil.« in »Želite zmagati? Plačajte mi več kot United!«

A statistika kritike postavlja na laž. V angleškem prvoligaškem tekmovanju je bil namreč na tekmah, ki jih je sodil danes 43-letni policist iz Rotherhama, najuspešnejši drugi velikan iz Manchestra, City, ki je povprečno na dvoboj osvojil 2,41 točke. Le malce slabši je Arsenalov izkupiček (2,33), United zaostaja že precej (1,85), upravičeno pa so lahko glasni pri Newcastlu (0,94) in Liverpoolu (0,89). Precej nasprotnikov si je Howard nabral tudi v Španiji po finalu mundiala 2010 v Južni Afriki, v katerem je kar trinajstkrat prijel za rumeni karton in v 109. minuti sicer izključil Nizozemca Johna Heitingo, je bil pa že v 28. minuti precej bolj prizanesljiv do Nigela de Jonga, ki je s kung-fu udarcem v prsni koš pokosil Xabija Alonsa, a si prislužil zgolj rumeno opozorilo.

»Ko gledam nazaj, ne najdem veliko tekem, ki bi jih odsodil brezhibno. V vsaki storiš eno, dve napaki. A dobro spim, ker imam čisto vest. Priznam pa, da mi je ta tekma spremenila življenje,« poudarja Anglež, ki se bo odslej več posvečal družini, deloma se bo vrnil na delovno mesto policista, še naprej pa bo ostal vpliven mož v dosedanjem poslu, saj je prevzel funkcijo tehničnega direktorja pri angleškem združenju profesionalnih sodnikov.