Srečko, zakaj si okleval?

Slovenska reprezentanca je odigrala najboljšo tekmo zadnjih dveh let prav v zadnjem dejanju kvalifikacij za evropsko prvenstvo. To je bila predstava po meri navijačev in stroke; selektor Srečko Katanec je z začetno enajsterico očitno presenetil tekmeca Mihajla Fomenka, njegovi izbranci so po igrišču leteli kot naviti, favoriziranim Ukrajincem dejansko niso pustili dihati niti za trenutek. Njihov najdražji nogometaš Jevgenij Konopljanka ni vajen tako tesnega pokrivanja niti v španskem prvenstvu.

Da je Katanec v zadnjih dneh očitno ustvaril izjemno homogeno ekipo, je bilo opazno celo na prostoru za ogrevanje rezervnih igralcev. Je morda kdo opazil, kako iskreno so Iličić, Ljubijankić in Lazarević v drugem polčasu spodbujali soigralce ob stranski črti, ali kako fanatično je bodril Kurtić vsakogar, ki se je med igro približal klopi za rezerve? To je dejansko največ, kar lahko doseže trener v kolektivnem športu.

Na žalost privržencev slovenske reprezentance je selektor Katanec (p)ostal zvest tradiciji iz obdobja 1998-2002 šele v svoji zadnji tekmi tega ciklusa. Šele sinoči je poslal na igrišče nogometaše, za katere je ocenil, da so najboljši, kar je resda napovedal že oktobra, ko je dejal: »Novembra bo drugače. Prav nič me ne bo zanimalo, kaj bodo rekli novinarji ali navijači, zanimal me bo le končni cilj, to je uvrstitev na euro 2016.«

Tako je bilo že v času njegovega prvega mandata, kar bi lahko ponazorili z nekaterimi primeri. Na eni od novinarskih konferenc po znameniti tekmi z Jugoslavijo v Charleroiju denimo ni hotel sodelovati, dokler ne bi zapustili prostora trije novinarji, ki so tedaj veljali za njegove oporečnike. Ker niso vstali s sedežev, je Katanec preprosto odšel. Danes je drugače, selektor daje najdaljše intervjuje tudi svojim najostrejšim kritikom. »Stari« Srečko Nazionale prav tako ne bi popustil v primeru Josipa Iličića; če se je enkrat odrekel igralcu, se mu je za vselej. »Novi« Srečko je spremenil tudi to navado, ki ni nujno slaba, gotovo pa je drugačna od njegovih starih navad. Ali primer Handanović – na eni od prvih konferenc je na vprašanje o svoji kadrovski politiki odgovoril: »Nihče nima zagotovljenega položaja v enajsterici z izjemo Samirja Handanovića.« Tudi v tem primeru je »novi« Srečko ravnal drugače, kot bi »stari«. In vsi omenjeni kompromisi, ki so bili pred 15, 16 leti nepredstavljivi za Srečka Katanca, so bili zdaj najmanj posredno usodni.

Igrišče vselej ponudi resnico in tudi v kvalifikacijski »sezoni« 2014/15 ni bilo drugače. V boju z realno močnejšima Anglijo in Švico je bila Slovenija blizu podviga, Angležem je obakrat zabila prvi gol, tudi na nesrečnem gostovanju v Švici je bila blizu presenečenja, toda v seštevku si ni zaslužila uvrstitve na euro, pri čemer si lahko »krivdo« porazdelijo igralci, selektor in tudi navijači. Nemogoče je trditi, da bi bili z načeli »starega« Srečka bližje uspehu v Tallinnu, v Ljubljani z Litvo ali nemara v Baslu, tako pa se zdi, da je bil euro 2016 na dosegu roke že prej, a smo zapravili ponujeno.