Tiskane izdaje
Z današnjim dnem je Izet Rastoder vajeti najmlajšega prvoligaša, NK Olimpija Ljubljana, prepustil Milanu Mandariću. Uvodni del in hkrati zadnji moje ponedeljkove trilogije o mogotcih pri zeleno-belih ni naključen. Sta znanilca sprememb na slovenski športni šahovnici. Nista Slovenca, nimata stricev iz ozadja, sta premožna in bogastvo sta ustvarila z znanjem, spretnostjo ali srečo; in Slovenijo naravnost obožujeta. Prvi uteleša slovensko poslovno zgodbo o uspehu, drugi ameriško.
Toda Rastoderjeva vladavina »po njegovih merilih« je doživela bridek konec, Mandarićeva se je začela z neposrečenim poskusom ustanavljanja srbskega klana v slovenskem glavnem mestu. Da se (še) ni oblikoval, imajo največ zaslug mediji, pri čemer so bili njihovi vzgibi različni. V seštevku je prednjačil nacionalni interes. Pri Mandarićevem eksperimentu je treba biti previden, njegovim možem iz ozadja še zdaleč ni šlo izključno za vzpostavitev »našega« kluba, marveč in predvsem za čisto poslovno računico. Olimpija, Ljubljana in Slovenija so namreč del evropske družine, medtem ko obubožana beograjska velikana Crvena zvezda in Partizan ter vrsta drugih srbskih klubov, ki proizvajajo nadarjene nogometaše, še lep čas ne bodo. Olimpija kot vmesna postaja med »YU« zahodom in vzhodom ima lepo povezovalno izhodišče, predvsem za malo manj nadarjene.
Z razpadom nekdanje skupne države in poznejšo evropsko izolacijo se je za nekoč spretne srbske agente začel konec zlatega obdobja. Njihovo področje delovanja in vpliv sta se z zahoda pomaknila na vzhod in še dlje. Resnih »plejerjev« tako rekoč v najmočnejšem evropskem nogometu ni več in so brez vpliva. Tu in tam lahko na daljnem vzhodu še izpeljejo kakšen »poslič« mimo najmočnejših agencij in posameznikov, potem se njihov doseg in vpliv končata. Celo v nekdanjem rajskem ruskem in ukrajinskem trgu imajo izključno obrobne vloge.
V družbo odstranjenih sodi tudi direktor Olimpije Ranko Stojić. Pod okriljem je imel nekaj »kapitalcev«, a je zaradi spornih poslov izgubil ugled, kar v neizprosnem svetu nogometnih agentov ni redkost. Vzpostavitev ambiciozne in šampionske Olimpije zato sodi v njegov interesni delokrog. Med drugim tudi zaradi strahovitega vpliva in nadzora nad razvojem slovenskega nogometa ter najbolj talentiranih fantov. Znanje in izkušnje Stojić ima. Dobil je tudi prvo opozorilo, da brez upoštevanja okolja in njegovih zakonitosti na tujem parketu ne bo dolgo plesal. Želim mu veliko sreče, zagotavljam pa, da mu bom močno gledal pod prste.
Pa še: mnogi me sprašujejo, kdo je Olimpiji priporočil Marijana Pušnika. V veliki meri so trenerja izbrali mediji, ker so zahtevali domačega (ne Pušnika) trenerja. A poznavajoč ambicioznega Korošca vem, da je on našel Stojića in ne direktor njega. S pomočjo »soborca« iz bivše JLA in kapetana Crvene zvezde, evropskega prvaka iz leta 1991, Stevana Diko Stojanovića.
