Tiskane izdaje
Težko bi trdili, da je nogomet usodna stvar v času splošne krize ekonomije in tektonskih premikov v demografiji stare celine. Gotovo pa je tako resna stvar, da so zaradi neuspehov na svetovnih prvenstvih že padale vlade nekaterih manj demokratičnih držav. V Sloveniji na srečo ni tako, (ne)uspehi članske reprezentance pa kljub temu pogosto animirajo pol naroda. Kot po porazu v Švici, ko so navijači s svojimi mnenji zasuli spletna družbena omrežja.
Na nek način razumljivo, 61 let so čakali na nov nogometni »čudež« – potem ko so Zahodni Nemci leta 1954 po zaostanku z 0:2 zmleli legendarno madžarsko konjenico, so leta 2015 z enakim izidom Švicarji zlomili odpor Slovencev. »Čudežu« v Bernu je sledil še »čudež« v Baslu. Med podvigoma germanskih selekcij vendarle obstaja pomembna razlika. Švicarji so strli Slovence brez domnevne uporabe dopinga, ki so jo očitali Nemcem. Lichtsteiner, Shaqiri, Drmić in drugi so bili namreč enostavno prehitri za upehane goste, noge so imeli težke le od opasanega dinamita, Slovenci predvsem od zahtevne tekme.
Baselski večer je razumljivo razjezil navijače. Ti so bili po 80 minutah igre v sedmih nebesih, najhitrejši so že opravili rezervacije v Parizu in Lyonu za naslednji junij, nato so padli v deveti krog Dantejevega pekla. Nedaleč od tega kroga se ta čas nahaja tudi selektor Srečko Katanec, ki je v septembrski »operaciji Švica-Estonija« stavil vse prav na prvo tekmo. Paradoksalno je, da je Katanec izgubil tekmo, četudi je izbral najboljšo taktiko v celotnih kvalifikacijah, in da je Slovenija izgubila z veliko boljšo predstavo kot lani v Mariboru, ko je spravila na kolena Švicarje.
Toda to je nogomet, slovenska realnost – po vseh merilih – je tretje mesto. Zato bo jutrišnja tekma z Estonijo zelo pomembna. Poraz na tromeji Švica-Francija-Nemčija je boleč, da ne bi mogel biti bolj, toda na koncu je realen in zaslužen. Zmagala je močnejša reprezentanca, ki je bila boljša tudi v soboto zvečer. Primerjanje s Švico in Anglijo bi bilo ta čas nesmiselno, če ne premoremo niti petnajst nogometašev, ki bi lahko igrali v najvišjem ritmu 95 minut igre. Toliko časa pač traja nogometna tekma in prav zaradi tega je Švica premagala – na enak način – tako Litvo kot Slovenijo.
Pred nogometno družino bi morala biti dva cilja. Kratkoročno bi morala narediti vse za nastop v dodatnih kvalifikacijah za euro in nato poskušati ponoviti zgodovino, dolgoročno še veliko več. Za uspeh reprezentanc iz manjših držav se mora poklopiti vse – od pravilne selekcije mlajših nogometašev, načrtno delo (primer Islandije), motivirane članske reprezentance in na koncu do pravilno izbrane taktike za posamezno tekmo.
Lep zgled naštetega ponuja Islandija, na katero smo nekaj let nazaj gledali zviška – za to smo dobili po prstih –, z načrtnim in poštenim delom pa si je že priigrala nastop na euru 2016.
