Tiskane izdaje
Ljubljana – Kdo in na kakšen način sploh lahko ustavi predsednika Svetovne nogometne zveze (FIFA) Josepha Blatterja, da najbogatejšo športno organizacijo z 209 članicami ne bi nadziral še štiri leta? To je glavno vprašanje pred jutrišnjimi volitvami, na katerih bo 79-letnega Švicarja izzival jordanski princ Ali bin al-Hussein
Peti mandat nekdanjega generalnega sekretarja Hokejske zveze Švice, športnega novinarja, enega od direktorjev pri slovitem proizvajalcu ur Longines, vodje tehničnega oddelka pri FIFA (od 1975 do 1981) in generalnega sekretarja FIFA (1981–1998) lahko ogrozi le naravna katastrofa. Tudi aktivni vstop ameriškega zveznega preiskovalnega organa (FBI) v domnevno razkrivanje korupcije pri FIFA bo sila težko razvrednotil Blatterjeve delnice. Dosti koristi ne bi bilo niti od morebitne preložitve volitev, za kar se zavzema Evropska nogometna zveza (UEFA). Preložitev bi lahko samo upočasnila potrditev njegovega petega in zadnjega mandata, kot je že napovedal »Sepp«.
Najslavnejši uradnik na svetu je v 17 letih na čelu FIFA spretno preigraval vse sisteme in ob ustvarjanju »nogometne države« utrjeval tudi svojo moč ter vpliv. Gradil je podobo velikega podpornika in dobrotnika malih, kar mu je v nogometnem ustroju FIFA omogočalo (šteje vsak glas), da je brez težav velike premagoval na domala vseh frontah. V številni nogometni družini namreč ni razlik, ko gre za glasove – Deviški otoki imajo enako moč kot Anglija!
Blatter ima sloves izjemnega organizatorja in prepričljivega govornika, zaradi česar si je prislužil status nepremagljivega moža. V svoji bogati predsedniški dobi se je tako vživel v svojo vlogo, da so se ga oprijele tudi diktatorske značilnosti – kajpak so se skrivale za nalezljivim nasmeškom – ki so mu med drugim prinesle tudi 75 različnih priznanj, akademskih in plemiških nazivov, kot so, na primer, častni doktorat azerbajdžanske akademije za telesno kulturo in šport ali viteški naziv (Dato) sultanata Pahang. Je tudi častni član najslavnejšega kluba na svetu Real Madrid.
Kljub glasni, a še vedno prešibki opoziciji (prednjači anglosaksonski del) so možnosti edinega izzivalca, jordanskega princa Ali bin al-Hussein, rojenega prav v letu, ko je Blatter začel svojo nogometno zgodbo (1975), sila majhne. Blatterju vendarle nihče ne more vzeti zaslug, da je nogomet pod njegovim vodstvom postal daleč najbolj priljubljen šport in tudi najbogatejši (FIFA je neprofitna organizacija, ki ima kar 1,4 milijarde evrov rezerv). Tretji sin pokojnega jordanskega kralja Husseina, predsednik Nogometne zveze Jordanije, ustanovitelj in predsednik Zahodnoazijske zveze (h krovni celinski organizaciji prispeva 13 članic) in podpredsednik FIFA je nemara v arabskem delu Azije in Afrike ter pri evropskih zvezah dobil podporo, toda da bi dobil širšo podporo (140 glasov v prvem krogu ali navadno večino v drugem krogu), ki bi ga ustoličila na čelu FIFA, je malo verjetno. Devetintridesetletni princ ima proti Napoleonu nogometa ali gospodu Teflonu, kot sta le dva od številnih vzdevkov za Blatterja, premalo izkušenj, čeprav zaradi svoje vojaške izobrazbe premore veliko trme, poguma in voditeljskih sposobnosti.
»Ne smemo si privoščiti, da bi se kriza FIFA še poglobila. Svetovna nogometna zveza potrebuje stabilno vodstvo, ki bo podpiralo in ščitilo nacionalne zveze. Voditelja, ki bo vrnil zaupanje več sto milijonov nogometnih navdušencev po vsem svetu,« se je po včerajšnjih dogodkih odzval al-Hussein, od leta 2011 podpredsednik FIFA, ki v vodstvu zastopa interese Azije.
Vsi predsedniki FIFA: Robert Guerin (1904 – 1906, Francija), Daniel Burley Woolfall (1906 – 1918, Anglija), Jules Rimet (1921 – 1954, Francija), Rodolphe William Seeldrayers (1954 – 1955, Belgija), Arthur Drewy (1956 – 1961, Anglija), Sir Stanley Rous (1961 – 1974, Anglija), Joao Havelange (1974 – 1998, Brazilija), Joseph S. Blatter (1998 –, Švica).
