Milivoje Novaković: Tako dober, da bi zbližal tudi Katanca in Zahovića

Tekma z Malto pravšnja za slovo Milivoja Novakovića, najboljšega napadalca v zgodovini Slovenije.

Objavljeno
10. junij 2017 01.30
Jernej Suhadolnik
Jernej Suhadolnik
Ljubljana – V soboto malo pred 20. uro bo obesil na klin nogometne čevlje najboljši srednji napadalec v zgodovini slovenskega nogometa. Slovenci res niso začeli igrati nogometa z Milivojem Novakovićem, prav tako niso šele z njim okusili čarov slovite bundeslige. Gotovo pa Slovenija po drugi svetovni vojni ni premogla boljšega »centerforja«, kot je bil 38-letni Ljubljančan.

Težko je verjeti, da bi Slovenija premagala Malto brez gola Novakovića. Ljubljančan, ki je 18. maja dopolnil 38 let, je navijače v zadnjem desetletju razvadil s številnimi zgodovinskimi goli v majici Slovenije, ustavil se je pri številki 31.

»Napočil je čas, da končam kariero profesionalnega nogometaša. Hvala družini, hvala reprezentanci za čudovito obdobje in lepe zgodbe, ki so nastale v tem času. Najprej se bom podal na daljši dopust, si privoščil dolge počitnice, v katerih se želim bolj posvetiti soprogi Martini in sinu Nikolasu,« je zatrdil napadalec slovenske reprezentance, ki bo prav danes sklenil pot, na katero ga je 28. februarja 2006 poslal tedanji selektor Brane Oblak. Le tri mesece pozneje je s »hattrickom« proti Trinidadu in Tobagu napovedal sijajno reprezentančno kariero nogometaša, ki je na nek način lahko vesel, da si je zagotovil eksistenco prav s čudovito igro z žogo. 

Potem ko njegovi starši niso mogli plačati zahtevanih 9000 nemških mark za to, da bi Milivoje pri Olimpiji uspešno prestopil iz mlajših selekcij k članom, se je namreč vrsto let dokazoval v avstrijskih nižjih ligah in šele v bolgarskem Loveču opozoril nase del nogometne Evrope. Zaradi vsega skupaj je vstopil v svet vrhunskega nogometa, kakršnega ponuja bundesliga, pri poznih 27 letih, kot bi živel v nekdanji Jugoslaviji. Tedaj niso dovolili oditi v tujino prej niti asom, ki bi sredi noči znali zapeti znamenito »Od Vardara pa do Triglava«.

»Nova« se za to ni zmenil, v intervjujih ni izžareval maščevanja, počel je le tisto, kar najbolje zna: kot po tekočem traku je zabijal gole za Köln in slovensko reprezentanco. V nemški metropoli karnevalskega turizma je nanizal 74 golov, od teh 44 v prvi bundesligi, kar je nedosegljiv podvig za naše napadalce, niso ga zaman okronali z vzdevkom »Doppelpack« in posebej zanj pisali klubskih himen. Kdo ve, kako bi se končal dvoboj Novakovića z Zlatkom Zahovićem (31:35), najboljšim strelcem slovenske reprezentance, če bi Nova dobil priložnost že prej in bi pozneje računal nanj tudi Slaviša Stojanović. Novaković je z njim izpustil enajst tekem, kar pomeni v prevodu 4,3 gola (11 tekem krat njegovo povprečje 0,39 gola na tekmo).

Brez Novakovićevih golov Slovenci ne bi romali v Južno Afriko, Nova pa je ob tem eden redkih napadalcev, ki je pomagal tako Srečku Katancu kot Zlatku Zahoviću. Slednjemu v minuli sezoni, prvemu že prej. Prispeval je namreč gole za vodstvo Slovenije z 1:0 v ključnih tekmah z Islandijo, Anglijo in Švico (!), dejansko mu je le nesrečna poškodba rame v Baslu preprečila udeležbo na euru 2016, s katero bi se prebil med največje slovenske športnike vseh časov. Če bi »zlata generacija« premogla srednjega napadalca kova Novaković, bi igrala v polfinalu eura 2000, Katanec in Zahović pa bi dvakrat premislila, ali se vendarle ne splača zbližati zavoljo skupnih visokih ciljev.

Sijajni napadalec, čigar starši prihajajo iz okolice Bijeljine iz srbskega dela BiH, je vselej ponosno igral za Slovenijo. Ko je bilo treba zabiti gol po podaji Miša Brečka ali Valterja Birse, ga je zabil, in ko je bilo treba opozoriti na reševanje težav v reprezentanci, je to povedal javno in na glas. Vesel je, da je končal kariero brez večje poškodbe, in ponosen, da bo lahko vzgajal sina v uglednem predelu Radomelj.

Ob tem bo težko pozabiti njegov odziv na provokacije srbskih navijačev med gostovanjem Kekove Slovenije na beograjski Marakani. »Nova« jim je na žaljivke odgovoril z mojstrskim golom in sredi Beograda poljubil slovenski grb na svoji majici. Četudi so ga iz Ljubljane dvakrat nezasluženo pregnali prav someščani, bi si drevi zaslužil stoječe ovacije Ljubljančanov oziroma po selektorjevo: »Kapo dol!«