Tiskane izdaje
Vodilno angleško moštvo Leicester je Milanu poslalo nespodobno ponudbo, vredno 16 milijonov evrov. Zaželeli so si francoskega upa M'Baye Nianga in dobili košarico. Za sloviti klub iz Lombardije je bila ponudba ponižujoča. Da bi »vaški« klub prišel po enega najbolj vznemirljivih nogometašev v njegovem moštvu, plačal, kolikor je želel, in odšel z dragocenim darilom?
Kljub tekmovalni in denarni krizi, v kateri se je znašel, si sedemkratni evropski prvak ni smel privoščiti sramote. Tako hudo mu pač ne gre. Pa tudi Niangova vrednost bržčas presega prvotno ponudbo še za nekaj milijonov, če ne več deset milijonov evrov.
Enaindvajsetletni napadalec, ki golov še ne zabija kot po tekočem traku, a ima v nogah potencial, da združi atraktivno igro in zadetke, je v že tako zelo nadarjeni ekipi ta trenutek morda najdragocenejši igralec. Njegova največja slabost je, da je še vedno otrok, da uživa v igri in neumnostih, Milanova pa, da v moštvu nima zvezdnikov, ob katerih bi sloki fant hitrih nog še hitreje razvijal svojo nadarjenost. Da bi bil še zrelejši. Da bi šel po takšni razvojni poti, kot jo je imel pri Juventusu njegov rojak Paul Pogba, igralec podobnih telesnih sposobnostih in zdaj eden najbolj zaželenih igralcev na svetu.
Milanova skavtska služba je kljub nazadovanju članskega moštva v preteklosti še imela izjemen občutek za mlade igralce. Nianga je opazila pri 16 letih, ko je že imel status profesionalca pri Caenu in je zanj igral v najmočnejšem francoskem prvenstvu. Poleti leta 2012 je Milan dobil boj zanj in ga izmaknil finančno močnim tekmecem Juventusu, Manchester Cityju, Tottenhamu, Evertonu, Arsenalu. Denar očitno ni imel glavne vloge, verjetno je bila odločilna spretnost prepričevanja, za kar je bil odgovoren glavni Milanov operativec Adriano Galliani. Caen je po prestopu priznal, da je zavrnil osem milijonov evrov vredno ponudbo.
Čeprav postaja Niang pod taktirko trenerja Siniše Mihajlovića eden ključnih mož, je bila njegova pot do statusa nedotakljivega precej trnova. Milan ga je dvakrat posodil, najprej Montpellieru, nato še Genoi. Še preden je šel na učenje, ga je poskušal uveljaviti tudi Massimiliano Allegri. Na Camp Nouu je zamudil prvo veliko priložnost, da bi o njem govoril ves svet. Saj tudi je, a le zato, ker je zgrešil imenitno priložnost. Če bi takrat zadel, bi morda Messi in drugi trepetali v boju za napredovanje v četrtfinale lige prvakov leta 2013.
»Nisem imel sreče, ampak pomembno je, da se zame življenje takrat ni ustavilo. A hkrati sem imel srečo, saj mi je Allegri zaupal. Italijanska liga ni najprimernejša za razvoj mladih igralcev,« se je vrnil v preteklost.
V Franciji je bil Niang bahat najstnik, vozil je ferrarija in ga tudi razbil, zaletel se je v drevo. Pri Genoi je imel v minuli sezoni primernega učitelja v trenerju Gian Pieru Gasperiniju. Blestel je in pri Milanu so presodili, da je taktično in zrelostno napredoval, zato so mu po koncu sezone takoj še za dve leti podaljšali pogodbo in ga vrnili v prvo moštvo. »Ob sebi sem imel izvrstne učitelje,« se je z veseljem spomnil obdobja pri Genoi, zdaj ima v Mihajloviću trenerja, ki dobro ve, kako je treba voditi fakine.
»Razumeva se. Že prvi dan me je prepričal, da lahko napredujem samo s trdim delom. Pomaga mi v marsičem,« je povedal raznovrstni napadalec in ni skril želje, da bi bil nekoč najboljši. »Treniram, da bi bil najboljši, da bi osvojil zlato žogo. In naredil bom vse, da jo bom res.«
