Tamšetov vrtec znova zaman trkal na šolska vrata

Rokometaši Celja Pivovarne Laško četrtič zapored brez osmine finala lige prvakov, a z dokaj solidnimi obeti za naprej. 
Objavljeno
07. marec 2018 00.40
Peter Zalokar
Peter Zalokar
Celje – (Preveč) ambiciozno zastavljenega cilja rokometaši Celja Pivovarna Laško niso uresničili in že četrtič zapored ne bodo nastopili v izločilnih bojih EHF lige prvakov. So pa presegli (realna) pričakovanja in ohranili stik z evropsko elito.

»Kaj pa boš pričakoval od otroškega vrtca,« je v ponedeljek med sprehodom po celjskem zdravstvenem domu dejal sveže upokojeni klubski zdravnik Rudi Čajavec ob opazki, da je ekipa Branka Tamšeta spet obtičala v skupinskem delu. Sivolasi gospod z očali je videl več kot dovolj rokometa in njegova kratka opazka je bila jedrnata. Povprečna starost ekipe Celja je bila 23,5 leta. Pri Kielcah, predlanskih prvakih, je presegla mejo 30, najmlajši je bivši celjski as Blaž Janc.

Ne le najmanj izkušen, celjski kolektiv je bil najcenejši med 16 udeleženci elitnega dela s približno 1,5 milijona evrov proračuna. Ko so se celjski fantje pred sezono predstavili javnosti v rožnatih dresih, so bili bolj podobni skupini nadobudnih maturantov kot resni ekipi, le malokdo jim je pripisal možnosti v boju z velikani, pa so vseeno na kolena spravili Kiel in Kielce.

Številke so zgovorne. Ob pogledu na rezultate 14 tekem, bi sklepali, da bi Tamše potreboval koordinatorja za obrambo, kakršen je bil nekaj let Didier Dinart na francoski klopi. Celjani so prejeli 434 gole ali v povprečju 31. Ko je Vladan Matić zadnjič Celje pripeljal v izločilne boje v sezoni 2013/14, je bila številka za pet nižja. Pravijo, da obramba prinaša uspehe, a Tamše pač ni trener, ki bi ga zadovoljile zmage z 21:20, za vsako ceno vztraja pri hitrem in atraktivnem napadalnem rokometu, Celje bo pod njim vedno igralo za doseženi gol več in ne prejeti gol manj.

Brez pritiska je lažje

Če že ne obrambnega stratega, bi morda Velenjčan potreboval ob sebi psihologa. Celjani so igrali najboljše, ko niso čutili pritiska, namučili so PSG, Veszprem in Flensburg tudi v gosteh. Na koncu so zbrali sedem točk, kar bi bilo dovolj, če bi jih osvojili proti neposrednima tekmecema Meškovu in Aalborgu. Tako pa so najslabši tekmi odigrali prav na Danskem in v Belorusiji. Davek na neizkušenost? Morda, a Kristianstad je pokazal, da je mogoče zmagati tudi v Zagrebu, kjer so se razblinile celjske sanje v prejšnjih dveh sezonah.

Evropska plovba je minila v valovih, stalne forme ni bilo. Jeseni sta izposojena igralca Daniel Dušebajev in Branko Vujović dobro izkoristila poškodbe Boruta Mačkovška in Žige Mlakarja, v drugem delu sta se izgubila. Reprezentanta Urban Lesjak in Mlakar ter nesojena potnika na EP Jaka Malus in Tilen Kodrin pa so prepočasi zagnali turbine.

Bo Mačkovšek ostal?

Vseeno so lahko pivovarji ponosni na evropsko zgodbo. Čeprav so izgubili nosilce igre (Žvižej, Zarabec, Janc, Poteko), so še vedno tu nekje ob boku najboljšim. Če bodo ubranili naslov slovenskih prvakov, kar ob težavah Gorenja ne bi smelo biti pretežko, lahko računajo, da bodo še naprej del elite. Argumenti jim govorijo v prid. Niso bili najslabši v LP, za seboj so pustili Aalborg in Zagreb, obisk na domačih tekmah je bil dober, skupaj si jih je ogledalo 26.220 ljudi ali v povprečju 3745, po dolgem času je bil Zlatorog razprodan (PSG, 5600). Lahko se pohvalijo, da so imeli najmlajšega strelca v LP, 17-letnega Domna Makuca, ki uteleša odličnost celjske rokometne šole.

Končuje so tudi obdobje zategovanja pasov. Kot zatrjuje novi predsednik kluba Jernej Smisl, bo sanacija končana junija, kar klubu širi manevrski prostor. Če se že Lesjak in Mlakar nista mogla upreti klicu tujine, bi vsaj veljalo zadržati Mačkovška, spet vroče robe na trgu in kandidata za enega od vodij novega celjskega vala, ki mu že preseda vloga simpatičnega poraženca.