Tiskane izdaje
José Mário dos Santos Mourinho Félix je polno ime portugalskega strokovnjaka, ki ga ves svet pozna tudi pod vzdevkom »The Special One«. Rojen je 26. januarja 1963, bil je povprečen igralec zvezne vrste, kasneje pa se je razvil v enega najboljših, vsekakor pa v najpopularnejšega in najbolj kontroverznega stratega. S Portom in Interjem je ob domačih lovorikah osvojil ligo prvakov (s Portom tudi pokal UEFA), s Chelseajem je bil angleški prvak, zdaj se mu nasmiha tudi španski naslov z Real Madridom, s katerim napada tudi vrh lige prvakov. S svojo karizmo in železno disciplino tudi največje zvezdnike pripravi do brezkompromisne vdanosti njegovim idejam. Igralci mu verjamejo in zaupajo, zato mu ni težko v trenutku mobilizirati slačilnice. Navdušuje tudi z domislenimi izjavami, cinizmom in brezkompromisno retoriko, ko govori o največjih tekmecih. S svojo pojavo je hvaležen model za oglase. V zasebnem življenju se posveča družini, s soprogo Matilde imata hčerko in sina.
2. Pep Guardiola (Barcelona, 7,5)
Josep Guardiola, rojen 18. januarja 1971, je otrok Barcelone. V tem klubu je igral praktično celo kariero, od leta 1983 do leta 2001, ko je v jeseni kariere igral še za italijanska kluba Brescia in Roma ter kasneje še za katarski Al-Ahli in mehiški Dorados. Odlični defenzivni vezist je za špansko reprezentanco odigral 47 tekem in dosegel pet zadetkov. Kot trener se je najprej preizkusil v vodenju B moštva Barcelone, leta 2008 pa je v roke dobil prvo ekipo, kjer je na trenerskem stolčku nasledil Nizozemca Franka Rijkaarda. Sledili so rezultati na meji verjetnega, saj je Pep s katalonskim ponosom osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. V prvem letu je osvojil vseh šest možnih lovorik: ligo prvakov, špansko prvenstvo, kraljevi pokal, španski superpokal, evropski superpokal in svetovno klubsko prvenstvo. Kasneje je osvojil še eno ligo prvakov (2011), dva španska prvenstva in superpokala (2010, 2011), evropski superpokal in svetovno klubsko prvenstvo (2011).
3. Gus Hiddink (Anži, 7,5)
Prekaljeni nizozemski trener je rojen 8. novembra 1946. S PSV iz Eindhovna je osvojil nizozemsko prvenstvo, pokal in evropski klubski naslov. Zatem je vodil turši Fenerbahče in špansko Valencio. Sledilo je mesto selektorja Nizozemske, s katero se je uvrstil v polfinale svetovnega prvnsntva 1998 v Franciji. Na naslednjem svetovnem prvenstvu leta 2002 je vodil Južno Korejo do 4. mesta. Med leti 2002 in 2005 je spet vodil PSV in osvoji tri nizozemska prventva (2003, 2005, in 2006). Poleti 2006 je na SP v Nemčiji sedel na klopi Avstralije (ob službi v domovini jo je vodil od konca leta 2005) in z njo dosegel največji uspeh z uvrstitvijo v osmino finala, kjer je izgubil s kasnejšim svetovnim prvakom Italijo. Leta 2008 je vodil Rusijo na evropskem prvenstvu in se uvrstil v polfinale. V kratki avanturi z londonskim Chelseajem je leta 2009 osvojil angleški pokal, zatem pa je neuspešno vodil reprezentanco Turčije, s katero se ni uvrstil na letošnje evropsko prvenstvo v Ukrajini in na Poljskem. Na začetku leta je prevzel vodenje super bogatega ruskega prvoligaša - Anži iz Mahačkale.
4. Roberto Mancini (Manchester City, 6,5)
Ena izmed ikon sodobnega italijanskega nogometa je rojena 27. novembra 1964. Odlični napadalec je igral za Bologno, Sampdorio, Lazio in na kratko za angleški Leicester City. Za italijansko reprezentanco je odigral 36 tekem in dosegel 4 zadetke. Trenersko pot je začel na klopi Fiorentine (2001/2002), nadaljeval pri Laziju (2002-2004), potem pa je prevzel Inter, s katerim je osvojil tri naslove italijanskega prvaka. Ker ni uspel priti na evropski prestol, je leta 2008 dobil odpoved. Eno sezono je počival, potem pa je prevzel angleškega premierligaša Manchester City, ki z bogatimi lastniki iz Združenih arabskih emiratov želi zasesti prestol angleškega nogometa.
5. Carlo Ancelotti (PSG, 5,9)
»Carletto«, rojen 10. junija 1959, je bil pomemben igralec Rome in Milana, s katerim je konec 80. let prejšnjega stoletja vladal na Apeninskem polotoku in na evropski sceni (po dvakrat italijanski in evropski prvak). V dresu reprezentance je zbral 26 nastopov, dosegel je en gol. Trenersko kariero je odprl na klopi Reggiane (1995/96), sledila je Parma (1996-98), potem Juventus (1999-2001), nato pa osemletno obdobje na klopi Milana, s katerim je osvojil ligo prvakov v letih 2003 in 2007 ter italijansko prvenstvo leta 2004. Je eden od šestih mož, ki so ligo prvakov osvojili kot igralci in trenerji. Maja 2008 je prevzel londonski Chelsea, s katerim je leta 2010 osvojil dvojček (prvenstvo in pokal). Tridesetega decembra 2011 je podpisal pogodbo s francoskim klubom PSG, ki z lastniki iz Katarja v bližnji prihodnosti meri na francoski in evropski vrh.
