Tudi milijonarji imajo radi še več milijonov

V razvitem svetu športnega spektakla ter biznisa redno in dobro plačilo od nekdaj velja, da pelje do velikih zmag.

Objavljeno
10. september 2017 02.12
Gorazd Nejedly
Gorazd Nejedly
Si predstavljate, da bi Srečko Katanec pred tekmo s Slovaško v slačilnico povabil predsednika Nogometne zveze Radenka Mijatovića, ki bi profesionalcem v kopačkah ponudil povišico v primeru uvrstitve na svetovno prvenstvo v Rusijo? Na ta praviloma vedno učinkovit recept, priznam, sem pomislil že pred usodno tekmo v Trnavi, potem ko so že prihajali signali z Brda, da so Katančevi povabljenci v vse prej kot idealnem stanju, da bi se lahko spustili v tako pomembno bitko, ki krovni nogometni organizaciji in nazadnje naši državni blagajni prinaša kar zajetno vsoto evrov, brez posebnih prijemov. Pravzaprav me je kar malo presenetilo, da je tudi Katanec, ki je bolj kot kdorkoli drug iz tega reprezentančnega rodu izkusil učinek vselej dobrodošle stimulacije in je je bil že deležen v nekem drugem obdobju in prostoru, izpustil ta pomemben detajl v oblikovanju zmagovalne taktike, zasedbe in psihe. Kar me je hkrati le še utrdilo v prepričanju, da so njegove nogometne veščine in voditeljske sposobnosti za vodenje tako kompleksnih stvari, kot je nogometna reprezentanca, že passé.

Katanec je kot motivacijski prijem raje izbral drugo možnost, s katero je želel vplivati na homogenizacijo igralcev – odpovedal se je Kevinu Kamplu. On, in ne Kampl Sloveniji, da se naposled razjasni, kdo je koga pustil na cedilu, kar je Katanec poskušal pomesti pod prag z umikom od napovedi, da bo vse povedal po tekmi z Litvo.

Marsikdo bi pomislil, da naši nogometni profesionalci, med katerimi jih večina kar solidno služi v tujini, morda ne bi potrebovali finančnih stimulacij, češ da se za državo igra s častjo in ponosom. Kot zdaj igrajo košarkarji, ki pa ne morejo od kod vzeti! Ne nazadnje so že pred začetkom kvalifikacij in z nekdanjim predsednikom NZS Aleksandrom Čeferinom uskladili delitev nagrade v primeru uvrstitve v Rusijo. Med seboj bi si igralci razdelili več kot polovico denarne nagrade.

Toda v sodobnem in razvitem svetu športnega spektakla ter biznisa redno in dobro plačilo od nekdaj velja, da pelje do velikih zmag. Čeprav sem prepričan, da povišek ne bi v ničemer vplival na rezultatski izplen naših reprezentantov na igrišču stadiona v Trnavi, bi bila selektor in predvsem predsednik mirne vesti. Poskusila bi vse, kar bi lahko, da bi Josip Iličić, Boštjan Cesar, Jan Oblak in drugi vlekli voljo in moč iz petnih žil kljub slabši formi in milijonom evrov na svojem bančnem računu.

Možnosti naše reprezentance za uvrstitev na svetovno prvenstvo v Rusiji še obstajajo in tudi možnost, da NZS popravi spodrsljaj ter nogometašem ponudi še izdatnejši povišek od siceršnjega. Lahko se bodo navijači zgražali, toda v poslu, v katerem se obračajo stotine milijonov evrov, in v nogometu gotovo se, je pomemben tudi zaslužek. NZS je v položaju, ko ne more ničesar več izgubiti. Če se nogometašem ne bo izšel izračun, ji ne bo treba plačati niti centa, če se bo, bo zlahka razdelila še kakšen milijon ali dva več. Ne da bi se ji bilo treba ukvarjati z negativnim odzivom javnosti.

V obdobju povečanega moraliziranja (populizma) je domnevno previsoka Katančeva letna plača dobrih 300.000 evrov najmanjši – če sploh je – nogometni problem. Ki niti v prihodnosti ne bi smel biti. Kdorkoli bo novi selektor in ob upoštevanju, da ne bo kar nekdo in še sejalec praznih obljub, mora biti krepko na vrhu plačilnega seznama uslužbencev NZS.