Upanje vijoličastih skazil klavrn začetek

Lizbona – Maribor bo igral le še eno tekmo v ligi prvakov. Sinoči je po skoraj 150 minutah tekme, ki je imela »tretji polčas« v odmoru zaradi okvare električnega omrežja na štadionu Jose Alvalade, izgubil proti Sportingu z 1:3. Začel je slabo, se vmes srečno vrnil med žive, a bil vendarle brez možnosti. V zadnji tekmi bo 10. decembra gostil Schalke. Če ga bo premagal, se bo uvrstil v šestnajstino finala evropske lige.

Kako in s kom uiti iz peklenskih prvih 20 minut, kot je pred dvobojem predvideval trener Mariborčanov Ante Šimundža, je bila sila vznemirljiva uganka. Še bolj pa je postala ob pogledu na začetno enajsterico: Šimundža je od hitrejših napadalnejših igralcev izbral le Sintayehuja Sallalicha. Kar hitro je bilo vidno, da ta enajsterica ne bo kos gostiteljem, ki so takoj začeli plesati, kot so želeli. Žoga je šla hitro od noge do noge, zaradi česar je bila na krilnih položajih »letališka steza«.

Prvega naleta so se vijoličasti ubranili zaradi slabe zadnje podaje Cedrica, drugi, v 10. minuti, se je razpletel z žogo v mreži Jasmina Handanovića. Na levi strani je ob prodoru Jeffersona verižno reakcijo slabih obrambnih potez sprožil Sallalich, nadaljeval Petar Stojanović, z medlim posredovanjem ob sicer ostrem in natančnem Jeffersonovem predložku na drugo vratnico – Handanović je bil prekratek – pa zaokrožil Aleš Mejač. Gol je tako rekoč podaril strelcu Carlosu Meneju.

Mariborčani so bili od napadalnih akcij tako rekoč odrezani, prepočasni in nenatančni, lahko so samo upali, da zeleno-beli »levi« ne bodo postali preveč »krvoločni«. Le za statistiko: Dare Vršič je v 18. minuti s 35 m sprožil prvi strel proti domačim vratom, a je bil za vratarja Ruia Patricia bolj kot ne ogrevalni. Mariborska nemoč in predvsem nezmožnost, da bi omajali samozavest gostiteljev ali ustavili njihovo lahkotnost, sta bila najbolj očitni dotlej. Zaostanek z 0:2 po 35 minutah pa logična posledica. Nani je z vragolijo in poigravanjem v kazenskem prostoru uprizoril spektakularni šov ter ga začinil z golom.

Na vidiku je bila polomija, podobna londonski (0:6), a z bistveno razliko. Tam so Mariborčani poskušali igrati, v Lizboni niso bili sposobni sestaviti niti dveh povezanih podaj.

Toda nogomet je tudi igra čudežev in Mariborčani so ga dočakali. V 42. minuti je prvič na tekmi v napad šprintal Mejač. Po levi strani je švignil mimo vseh in z ostro podajo po tleh na rob petmetrske črte poskušal najti Zahovića. Mariborski napadalec je bil za las prekratek, a je povzročil toliko zmede, da je Jefferson podajo spremenil v spektakularen avtogol. Res neverjetno, Mariborčani so si tako rekoč iz nič priigrali solidno izhodišče za drugi polčas, Mejač pa se je oddolžil za nespretnost pri prvem domačem golu. Toda najprej so morali v slačilnici pomesti pred svojim pragom, potem ko je strokovni štab sila slabo opravil svoje delo in se je lahko le sreči zahvalil, da zaradi napačnih odločitev tekma ni bila že odločena.

Šimundža in igralci so imeli več kot dovolj časa, da so sestavili nov načrt ali vsaj posodobili prvotnega. Zaradi okvare električnega omrežja na štadionu s petimi zvezdicami je odmor trajal tako rekoč en polčas. V »tretjega« so šli vijoličasti z eno spremembo v enajsterici. Namesto Vršiča je v igro vstopil Agim Ibraimi. Učinek »prestrukturiranja« je sprva deloval. Dvajset minut so bili Mariborčani enakovredni in za odtenek nevarnejši. Z nekaj več natančnosti bi se lahko zadnja podaja izšla tudi z matno akcijo. Toda za Mariborčane je bilo najpomembnejše, da gostitelji niso prihajali blizu Handanovićevim vratom. Vse so imeli pod nadzorom in ni bilo znakov, da bi šlo lahko kaj narobe. Pa je šlo. Ne posebej nevaren predložek z desne strani Joaja Maria se je spremenil v odločilnega. Majhni Nani je bil v boju za žogo višji od Stojanovića, Alžirec Islam Slimani pa vztrajnejši od Arghusa in v prostoru izgubljenega Aleksandra Rajčevića. Handanović je bil še tretjič brez moči, Maribor pa na kolenih. Še enega mini zasuka zeleno-beli niso dopustili. Handanović je v zadnjem delu tekme preprečil polom.