Urugvajec je uklenjen v zlati kletki

Edinson Cavani je po dveh letih in pol pri francoskem prvaku PSG na razpotju. V pariškem moštvu igra debelo v senci nespornega šefa na igrišču Zlatana Ibrahimovića, želel pa bi biti kar prva violina. Urugvajcu je tudi trener Laurent Blanc dal vedeti, da ga ne bo zadrževal v želji za odhodom.

Ob izjemnem švedskem virtuozu, ki ima v Parizu status božanstva in igralca, s katerim je PSG tlakoval pot v svetovni klubski vrh, si bo 28-letni Urugvajec res težko prislužil status, kot si ga želi: vlogo prvega napadalca. Da je nezadovoljen, kaže že dolgo, pri čemer je njegovo negodovanje načelo tudi moštveni duh. Zaradi slabega odnosa do dela si je zaslužil eno od poglavij na sestanku klubskih veljakov s trenerjem pri usklajevanju prednostnih nalog v moštvu.

»Res je, ena od tem je bil tudi Cavani. Ampak obrobna, v ospredju je bilo moštvo,« je Blanc priznal, da so del zimskih priprav v Dubaju izkoristili tudi za utrjevanje njegove hierarhije v moštvu, ki sicer ni sporna, a se mora proti občasnim Urugvajčevim izpadom postaviti pokončno in jasno.

»Moštvo nima težav, če jih ima on, potem se bo moral z njimi spopasti. Na voljo imam 25 igralcev in igro postavljam tako, da bo ustrezala večini. Ne morem je prilagajati enemu samemu igralcu,« je sporočil Cavaniju, ki v sistemu igre 4–3–3 praviloma igra na levem krilnem položaju, kar pa ga spravlja v slabo voljo. V Italiji pri Palermu in Napoliju je bil vajen, da se je v napadu vse vrtelo okoli njega, bil je osrednji mož, v Parizu je le eden od številnih zvezdnikov. Ki ima povrhu to smolo, da mora čakati, kdaj bo Ibrahimović odstopil s trona.

»V nogometu je pogosto tako, da veliko stvari ni odvisno od igralca, ampak od kluba. Če povleče potezo v dogovoru s klubom, potem je to najboljša odločitev,« je bil pomenljiv Cavani, ki javno nenehno ponavlja, da mu je v Parizu lepo, da mu klub na vsakem koraku izraža hvaležnost ... A je uklenjen v zlati kletki.

Toda kljub astronomski plači deset milijonov evrov na leto zlepa ni pomirjen. Kot večina južnoameriških nogometašev je poln samozavesti, zato je vsaka sekunda sobivanja v Ibrahimovićevi senci zanj kot zapor. Značaj tekmovalca je še eno breme, ki ga nosi na hrbtu. Hrepeni tudi po tem, da bi ujel delček slave, kakršno ima rojak Luis Suarez, ki je nekoč že bil v njegovi senci, a ga je s prestopom v Barcelono tudi na urugvajski lestvici najboljših precej prehitel. Cavanijeva igralska filozofija pa je jasna. »Za vsakega napadalca so goli najpomembnejši. Dajejo ti samozavest in zagotavljajo varnost,« je dejal, kot se spodobi za napadalca s samozavestjo.

Če kaj, se Cavaniju ne bo treba posebno truditi za novega delodajalca. Tudi v PSG so bili njegovi goli in odlične predstave tako pogosti, da so bili vidni vsem najboljšim klubom. Seveda tudi stara slava še ni povsem zbledela, hkrati pa je v najboljših letih. Toda njegov slavni rojak Diego Forlan ga je vendarle opozoril, da bi moral trezno premisliti, ali se izplača zapustiti Pariz.

»Ni lahko oditi iz kluba, v katerem se počutiš udobno, imaš na voljo veliko tekem, si lahko najboljši strelec. Selitev v drug klub lahko v trenutku vse postavi na glavo. Tudi sodelovanje z Ibrahimovićem se mi zdi pozitivno. Zabijata gole in seštevata asistence. Dobro sodelujeta, hkrati se mora zavedati, da bi Ibra poleti lahko odšel,« je bil odkrit Forlan, ki je igral tudi v Veliki Britaniji, kjer ima Cavani najverjetnejšega kupca v Arsenalu. Če se ga bo PSG v zadnjem trenutku odrekel in šel v odločilne bitke v ligi prvakov brez Urugvajca.