V domovini si že gradi topel dom

Slovenski športniki v tujini: Marko Šuler, nogometaš varšavske Legie.

Objavljeno
09. junij 2013 11.13
iza/Nogomet
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport

Ko se pozno spomladi izteče naporna sezona, za veliko športnikov napoči veseli čas vrnitve domov. Na rodnem Koroškem smo v teh dneh ujeli nogometaša Marka Šulerja, ki je zadnjo sezono preživel v Varšavi, pri poljskem prvaku Legii. Sicer se pred počitnicami ne bi branil še potovanja na Islandijo s slovensko reprezentanco, ki se ji želi kmalu spet pridružiti.

V zadnjih letih stalni član slovenske izbrane je namreč po poškodbi in slabši pripravljenosti manjkal na zadnjih nekaj zborih. A nič zato. Šuler se je enako razveselil petkove zmage slovenskih nogometašev nad Islandijo v kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu prihodnje leto v Braziliji. Slovenija je še ohranila upanje, da (od)potuje v Brazilijo, Korošec pa, da spet zaigra za reprezentanco. To bo njegova spodbuda za naprej.

»Nisem še končal te zgodbe. Eden mojih glavnih ciljev je, da dvignem svojo raven igre. Tako v klubu kot v reprezentanci. Imam še veliko ciljev, dokazovati se želim na vseh področjih. Vem tudi, da se lahko reprezentanca spet dvigne in da negativni trend ni mogel trajati večno,« je optimistično napovedal.

Čeprav je letos zanj nekoliko prej napočil čas za počitnice, ob našem pogovoru ni bil razpoložen nič kaj dopustniško. »Sem že doma, ampak ne na dopustu, temveč v delovnem zagonu. Gradimo hišo in treba je urediti toliko stvari, da najbrž za počitnice sploh ne bo časa,« je razkril, da v bližini Slovenj Gradca, kjer stoji tudi njihovo družinsko podjetje, že nastaja dom, kamor se bo njegova družina zatekla po koncu kariere in večnih selitev.

»Morda je še nekoliko zgodaj, a smo odločeni, da bomo ostali na Koroškem. Toda priznam, da imamo v tem trenutku toliko težav pri urejanju dokumentacije, da ne vem, ali bi se še enkrat lotil takšnega projekta v Sloveniji. Bilo je že skoraj vse urejeno, a se postopki še kar vlečejo. Zdaj razumem, ko se ljudje tako pritožujejo zaradi 'zgrešenega' sistema. Toda kaj moremo, tako je za vse,« je potarnal slovenski nogometaš, ki se je s soprogo Anjo in dveletnim sinom Adamom nedavno vrnil iz Varšave.

Varšava je bila zanj pozitiven šok

Njegovi vtisi po prvi sezoni v Legii so mešani. Klub je imel za seboj odlično sezono in je pred dnevi bučno slavil dve lovoriki, a Šuler s svojo sezono ni bil preveč najbolj zadovoljen. Njegovo pripravljenost je po zimskem premoru poslabšala tudi poškodba (natrgana mišica). »Nisem še izpolnil vsega, kar sem si zadal. Zato bom najverjetneje ostal v klubu,« je dejal 30-letni Korošec in priznal, da se bo v poljsko glavno mesto vrnil z veseljem. Potem ko je štiri leta preživel v Gentu v Belgiji, je pričakoval, da bo selitev na vzhod Evrope precejšen šok. In je tudi bil, a v pozitivnem smislu.

»Bil sem prijetno presenečen, saj sem imel svojo predstavo o Poljski. Res je, da se Varšava precej razlikuje od drugih delov države. Bil sem presenečen, kako urejeno je mesto in koliko ponuja. Bila je ugodna sprememba za vso družino in tako se je veliko lažje privaditi novemu okolju,« je opisal.

Čeprav je vajen selitev, saj že vrsto let igra v tujini (najprej v Avstriji, pa pozneje v Izraelu in Belgiji), se je sprva bal, da bo precej pogrešal Gent. »Tam sem se že počutil kot doma. Ko se enkrat navadiš na okolje, ti postane domače. Ustvariš si svoj krog ljudi. Prehod nikakor ni lahek, zato nerad menjam okolje. Tako smo na začetku Belgijo kar precej pogrešali, navadili smo se na tamkajšnji slog življenja, na kulturo, uredili smo si tudi stanovanje. Selitev postane še težja, ko imaš družino,« je priznal branilec in si zaželel, da bi se vendarle ustalil na enem mestu, ko bo sin začel obiskovati šolo in sklepati prijateljstva.

Prav to namreč na Poljskem precej pogreša. V klubu so štirje »Balkanci«, ki se družijo med seboj, domači igralci se večinoma držijo zase. Šuler je kot edino negativno izkušnjo v Varšavi omenil slabo znanje angleškega jezika. »Prvič se mi je zgodilo, da nihče – ne predsednik ne trener – ni znal angleško, ko sem prišel v klub, kar se mi danes v vrhunskem športu ne zdi več normalno. Ampak sem se znašel, poljski jezik je vendarle malo podoben slovenskemu. Hitro sem se učil in razumem že skoraj vse, brez težav bi dal tudi že kakšen intervju. Če uporabljaš jezik, ga lahko hitro usvojiš,« je dejal Šuler, ki je imel kajpak v multikulturni Belgiji povsem drugačno izkušnjo. A vseeno se je tekoče naučil flamskega jezika.

Poljski nogomet ni slab, a Evropi nepoznan

Poljska ga navdušuje tudi z nogometnega vidika. »Poljska je zlasti z lanskim evropskim prvenstvom stopila velik korak naprej. Štadioni so polni krasnih navijačev, če samo pomislim, kako smo praznovali naslov prvaka, ko se je v mestu zbralo 100.000 ljudi ... Bilo je neverjetno. Dogodek, ki ga lahko doživiš v malo klubih. Toda zdaj moramo napredovati tudi na evropski ravni. Poljski nogomet ni slab, ampak v Evropi še precej nepoznan. Se pa razvija in se glede na krizo v Evropi kar dobro drži,« je ocenil Šuler.

Ob natrpanem urniku si kaj veliko (z izjemo glavnega mesta) na Poljskem še ni ogledal. »Želeli smo obiskati Auschwitz in se odpeljati na sever – na obalo. Ampak žal je država tako velika, da bi za to potrebovali več dni, toliko prostega časa pa doslej še ni bilo,« je povedal Slovenjgradčan, ki sicer zelo rad potuje. Z ženo sta pred Adamovim rojstvom z veseljem izrabila dopust za kakšne bolj oddaljene destinacije, kot sta Egipt ali Šrilanka, zdaj se z dveletnikom večinoma držijo doma. »Počitnic je bilo tako ali tako vedno bolj malo. Pravzaprav je bil zimski premor na Poljskem doslej zame najdaljši, prej sem bil doma le kakšna dva tedna. Ta čas ponavadi preživiš v družinskem krogu. Na kakšen oddih gremo v našo hišo na hrvaško obalo, saj je to najbližji in najbolj preprost pobeg,« je razkril.

Tako se tudi on strinja, da je na svetu veliko lepih kotičkov, a tisti najlepši je v domovini. Najbolj pogreša svojo domačo družbo. »Večino časa si stran od svojih prijateljev, v tujini se od njih odtujiš. Zamujaš del svojega življenja, čas z ljudmi, s katerimi si si bil nekoč blizu. Zdi se mi, da je prav to največji minus vrhunskega športa.«