V Francijo s srečo, z aćimovićem, ostercem, metežem

Milenko Aćimović šestnajst let po čudežnem golu proti Ukrajini, ki bo spet zadnja ovira Slovenije na poti na EP v Francijo.

Objavljeno
08. november 2015 23.57
SLOVENIJA,LJUBLJANA,28.07.2011.MILE ACIMOVIC PRED TEKMO.FOTO LJUBO VUKELIČ/DELO
Gorazd Nejedly, šport
Gorazd Nejedly, šport
V soboto bo minilo natanko 16 let, ko je na Plečnikovem štadionu Milenko Ačimović z golom s polovice igrišča odločil prvo tekmo dodatnih kvalifikacij za EP leta 2000 proti Ukrajini. Slovenijo je zapeljal pred vrata prvega velikega tekmovanja, tri dni pozneje je v Kijevu tudi prestopila prag v paradiž.

Spomini na 14. november pred 16 leti so znova oživeli. Kako s časovne razdalje podoživljate trenutek, ki je spremenil Slovenijo in tudi vaše življenje?

Vsako leto bolj dojemam, kaj se mi je posrečilo. In reprezentanci seveda. Vsekakor je gol pomenil izjemno veliko, postal sem del zgodovine. Lepo se je spominjati takšnega dosežka, ki osrečuje ljudi. Resda ne vseh. Pred dnevi so me obiskali novinarji iz Ukrajine in mi razkrili zanimivo in nadvse posrečeno anekdoto. Veste, kako v Ukrajini rečejo, če se jim zgodi, kaj neprijetnega, da kot strela z jasnega udari in povzroči škodo? Z eno besedo – Aćimović. Zaradi takšnih stvari sem še bolj ponosen in vesel. Ta gol je sicer šele čez nekaj dni dobil pravo veljavo, saj smo morali preživeti še kijevski metež, toda na vsak način je nepozaben. Boljšega trenutka za gol si nisem mogel izbrati, nenazadnje je bil eden od prelomnih za uvrstitev Slovenije na evropski zemljevid in na prvo veliko tekmovanje. Pa še ob nekaj so se obregnili Ukrajinci, ki so prišli v Ljubljano, da bi oživeli veliko travmo. Zgrozili so se nad tem, da smo dopustili razpadanje Plečnikovega štadiona, ki je bil tudi zanje nekaj posebnega.

Tedaj ste si šele utirali pot v nogometni svet, v katerem so mnogi upali, da bo Aćimović še kar zabijal »aćimoviće«. Je bilo težko nositi takšno breme?

Tako hudo ni bilo, saj je bilo vsem jasno, da takšnega gola ni mogoče zabiti vsak teden. A sem še enkrat poskušal. Ko sem igral za Tottenham, sem proti Fulhamu sprožil s sredine igrišča, toda sloviti Edwin van der Sar je žogo ujel brez težav pet metrov od vrat in se mi samo nasmehnil. Češ, kaj si domišljaš, mar misliš, da te ne poznam? Menim, da je bilo to zadnjič, da sem poskušal zabiti »aćimovića«, kot pravite.

Tedni, dnevi pred bitko, kakršna čaka Slovenijo konec tedna in naslednji torek, so nekaj posebnega. Kako ste se pripravljali za tekmo, za katero ste vendarle vedeli, da je lahko prelomna za vse vas, da morate biti prav v tistem trenutku na vrhuncu forme, popolnoma zbrani?

Na tekmo sem se povsem osredotočil, ko smo se zbrali. Mislim, da tudi zdaj ni nič drugače. Nogometaši smo profesionalci in razmišljamo izključno o prvi tekmi, ki je pred nami. Najprej sem moral opraviti z ligaškimi obveznostmi, saj imaš lahko čisto glavo in bistre misli le takrat, ko veš, da si svojo nalogo opravil profesionalno. Forme ni mogoče stopnjevati tako, da preračunljivo izbiraš tekme in trenutke, kdaj boš dal vse od sebe. Klubske tekme so tiste, na katerih loviš formo in jo utrjuješ.

Ampak za vas so bili dnevi pred tekmo nekaj novega, še nedoživetega. Že nekaj dni prej vas je oblila kurja polt, mar ne?

Menim, da smo bili v isti koži vsi, od izkušenih do neizkušenih reprezentantov. Toda prevladovala je pozitivna napetost, pravzaprav se mi zdi, da smo jo oboževali. Zavedali smo se pomembnosti tekme in trenutka, ki bi lahko vsem spremenil kariere. Razmišljal sem približno takole: »Pridem na tekmo, ki ima ogromen vložek, in vse spremenim. Da sem lahko velik junak, o čemer sem kot otrok sanjal in si želel, da bi se sanje uresničile. Mar naj tako lepo priložnost zapravim?«

Je Ukrajina sploh favoritinja, navsezadnje nima tako slovitih posameznikov, kot jih je imela v Andreju Ševčenku ali Sergeju Rebrovu, ki nista bila kos vašemu rodu?

V eni tekmi ali dveh najbrž ni, toda moč in potenciale Ukrajine v celoti napačno ocenjujemo. Še posebej, če jo gledamo iz slovenskega zornega kota, ki je pretežno usmerjen proti najmočnejšim ligam. Priznam, ne poznam je tako podrobno, da bi vedel, ali ima vrhunskega posameznika, ampak zavedam se, da to ni realnost. Krivec za popačene vrednostne ocene je denar. Najboljši Ukrajinci redko odidejo v tuje močnejše lige, ker jim ni treba. Doma dobijo toliko milijonov, kot bi jih v klubih, kot so Sevilla, Valencia, zdaj tudi Milan. Če ne bi imeli denarja, bi najboljši odhajali v tujino in vsi bi vedeli, kje igrajo in kako dobri so. Ker pa jih ne poznamo, so za nas »majhni« in tudi uganka. Ali so močni? Ob tem vprašanju sem se spomnil besed Francesca Tottija, ki je jasno povedal: »Italijani imamo veliko srečo, ker nam ni treba odhajati v tujino.« Mislim, da je v njegovi misli najti odgovor.

Kaj je treba storiti, da bo Slovenija odšla na euro?

Fantje bodo morali izpeljati tekmi na višji ravni kot doslej. Ne le z vso močjo, preseči bodo morali svoje sposobnosti. Dihati bodo morali kot moštvo in kot prijatelji s selektorjem vred. Čeprav so morda celo v lažjem položaju, kot smo bili mi v prejšnjih tekmah vseh tekem.

Kam merite?

Predvsem se zavedajo, da lahko zmagajo, da optimizem utrjujejo ob izkušnjah iz prejšnjih zmag. Še tista edina v dodatnih kvalifikacijah, ki se je Sloveniji izmuznila, se je za las. Milivoje Novaković, Samir Handanović, Boštjan Cesar, Valter Birsa in še nekateri drugi že poznajo zmagovalno formulo. Bili so boljši od Rusije, ki je bila po mojem prepričanju močnejša, kot je zdajšnja Ukrajina. Mislim, da v glavah imajo moč, potrebujejo jo le še v nogah.

Vaš rod je imel ob odličnem moštvenem duhu tudi Zlatka Zahovića. Kdo je v zdajšnjem rodu igralec, ki ima vlogo vodje, duhovnega in igralskega?

Kakorkoli premetavamo pozitivne značilnosti in negativne, vse izpostavijo Novakovića. Ne glede na njegovo formo. Ob njem so drugi počutijo bolj zanesljivo in varno. Nova je igralec, ki drugim vliva odgovornost, je vodja, na katerega se vsi lahko zanesejo in se tudi pozitivno odzivajo. Zavedajo se odgovornosti. Pri vsem pa ne morem, da ne bi izrazil občudovanje nad tem, koliko Nova preteče in se bori, sprejema »batine«.

Kdo je lahko novi Aćimović ali selektorjev adut iz rokava?

V tej ekipi nisem videl igralca, kot je bil Sebastjan Cimerotič, nepredvidljiv in drzen. Igralec, ki lahko naredi eno samo potezo, izsili enajstmetrovko, izvede prodor ... Morda ga je selektor našel v Benjaminu Verbiču. Ne vem, v kakšni formi je, ampak on ima sposobnosti, da bi lahko prevesil jeziček na tehtnici na našo stran. Njegov slog igre je neugoden, preigrava in prodira neposredno proti vratom, ima dober strel in tudi občutek za moštveno igro.

Srečko Katanec je v kvalifikacijah prej kot ne jezil navijače, toda svojo osnovno nalogo, da je Slovenijo popeljal v dodatne kvalifikacije, je izpolnil. Ali Srečko lahko še tretjič zapelje Slovenijo na veliko tekmovanje?

On je zelo čustven človek in je najboljši mož za takšne trenutke. To sta takšni tekmi, v katerih pridejo do veljave Srečkova energija, občutek in nogometna filozofija. Boljšega ni in ga ne vidim. Vem, da bo dal vse od sebe in tudi igralce bo maksimalno pripravil za boj na nož, za veliko bitk. Ne bo razočaran, če bodo Ukrajinci boljši v poštnem boju, bo pa zelo razočaran, če bo presodil, da igralci niso dali vsega, kar bi lahko.

Sijajna statistika v dodatnih kvalifikacijah je še en močan slovenski adut. V kolikšni meri se velja zanašati nanjo?

Venomer, ko daješ vse od sebe, je verjetnost sreče večja. In Slovenija jo je imela već kot drugi: po »aćimoviću« je udaril še »osterc«, po igri z belo žogo v snežnem metežu v Kijevu je padal dež v Bukarešti, vmes je bila nesrečna Hrvaška, a je nato prišla Rusija. Ustavil se mi je utrip, ko je v Ljudskem vrtu proti vratom sam stekel Žirkov, a ga je čudežno ustavil Samir Handanović. Zmagovalec ima vedno tudi srečo. Ponavadi jo igralci čutimo in jo izsilimo.

Ste z odstopom z mesta športnega direktorja Olimpije vašo nogometno kariero končali ali vas lahko pričakujemo v kakšni drugi vlogi?

Samo še en izpit me loči od trenerske diplome. Trenutno sem osredotočen izključno na to, da šolanje uspešno končam, potem pa si bom vzel čas in temeljito razmislil, kaj bom počel in v kakšni vlogi se bom vrnil v nogomet. Ne skrivam, da ga močno pogrešam, a ne bom se vrnil za vsako ceno. Zavrnil sem že dve konkretni ponudbi iz Avstrije. En klub mi je ponujal vlogo športnega direktorja, drug trenerski stolček. Glede nečesa pa sem si že na jasnem – bolje se počutim ob igrišču kot v naslanjaču.

Kakšen je vaš trenerski profil, se boste zavzemali za »joga bonito« (čudovito igro) ali tekmovalno igro, manj lepo za oko, a rezultatsko bolj učinkovito?

Kdo le ne bi rad napadal in se poigraval s tekmecem s čim večjo posestjo žoge v nogah? Ne poznam takšnega trenerja, toda hkrati sem realist, do česar so me pripeljale lastne izkušnje. Najbolje sem igral takrat, ko me je vodil trener s trdo roko in je gojil discipliniran ter ne posebej privlačen nogomet. To je bilo pod taktirko Claudea Puela pri Lillu. Pri Tottenhamu je bil Glenn Hoddle njegovo nasprotje. Pri njem se je videlo, da je tudi sam pretirano užival v svoji vlogi in bil vznesen. Želel je gojiti igriv nogomet.