V Milanu ples po madridskih taktih

Sloviti mestni trg pred stolnico »Piazza Duomo«, prizorišče številnih slavij milanskih nogometnih navdušencev, bo v soboto zamenjal »državljanstvo«. Za nekaj ur ali ves dan bo Milano glavno mesto Španije, na »Duomu« se bo pelo in govorilo v španskem jeziku, vihrale bodo zastave madridskih nogometnih velikanov Reala in Atletica, na njem bo rajalo 50.000, morda še več navijačev.

Finale lige prvakov se je po petnajstih letih vrnil v ob Madrid najuspešnejšo evropsko nogometno metropolo. Tedaj sta prvi finale tega tisočletja na Apeninih igrala Bayern in Valencia. In le igra naključij je v lombardijsko prestolnico ter gospodarsko in modno središče Italije, Milano, pripeljala mestna tekmeca iz španske prestolnice. Nemara je prav simbolika, da bosta Real in po malem ali pa kar veliko »naš« Atletico na štadionu San Siro odločila, kdo je najboljši na stari celini. Pa vendar »samo« v Evropi, saj sta oba finalista doma za las zaostala za še nekaj ur branilko naslova Barcelono.

Med Milanom in Madridom je izid izenačen – 10:10. V prestižnem izkupičku mestnih zmag v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju se bo Madrid po sobotnem finalu zavihtel na vrh najuspešnejših mest. Toda z Realovo zmago, že enajsto, bi bila španska prestolnica zgolj pri enem klubu na seznamu zmagovalcev in še vedno za Milanom, z Atleticovo pa bi se pridružila gostitelju (Milan sedem zmag, Inter tri) z dvema kluboma, a bo sama na evropskem vrhu. Tudi to je eden od izzivov v prestižni zaključni bitki in v že 61. finalu najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja ter 24. v ligi prvakov, ki je prvega zmagovalca dobila leta 1993 s francoskim Marseillem. V soboto zvečer bo Madrid tudi dejansko postal najuspešnejše nogometno mesto na svetu, Španija pa bo še šestnajstič med zmagovalci. Petkratna prvakinja je še Barcelona.

Zadnji dvoboj v sezoni na klubski ravni ni samo vrhunec, je tudi predtekma in ogrevanje za naslednjo spektakularno tekmo, julijski finale evropskega prvenstva v Franciji. Madridski spopad sredi Milana je predigra za navijače in nogometne navdušence po vsem svetu ter je še posebej vznemirljiv za slovenske privržence. Po Srečku Katancu s Sampdorio leta 1992 v Londonu, kjer je bila boljša Barcelona po podaljšku z 1:0, in Zlatku Zahoviću z Valencio leta 2001 v Milanu, kjer je bil po strelih z bele točke srečnejši Bayern s 5:4 (1:1), bo v eni od glavnih vlog izzivalec kraljevskega kluba in vratar rdeče-belih Jan Oblak. Komaj 23-letni Škofjeločan je z velikimi koraki vstopil na veliko sceno in je nizal rekorde tudi v tej sezoni. V španskem prvenstvu je izenačil klubski rekord po najmanj prejetih golih (18), lepa popotnica za sobotni večer zvezd so seveda bravurozne obrambe v ligi prvakov, v kateri je v dvanajstih tekmah prejel le sedem golov, pa čeprav se je »v ringu« soočal iz oči v oči z Lionelom Messijem, Luisom Suarezom, Neymarjem, Robertom Lewandovskim, Thomasom Müllerjem ...

Real in Atletico sta velika finalna tekmeca še drugič v zadnjih treh sezonah. V Lizboni pred dvema letoma so imeli Ronaldo in drugi več sreče ter so Atleticu prvo lovoriko ukradli iz rok tik pred zdajci. Sergio Ramos je v zadnjih sekundah preprečil zmagoslavje rdeče-belih in iztržil podaljšek, v katerem so beli znali uveljaviti vse svoje odlike (4:1). Tudi v tej sezoni so razmerja sil podobna tistim iz sezone 2013/14, ki se je za Atletico srečno izšla v domačem prvenstvu. Atletico je resda šele v predzadnjem kolu izgubil bitko za prvaka in hkrati prepustil drugo mesto Realu, a je na poti do Milana izločil dva velika favorita – Barcelono in Bayern, oba s po 3:2.

Zinedine Zidane proti Diegu Simeoneju, posamezniki proti moštvu, »napadalci« proti »branilcem«, to so miki velikega obračuna, ki bo na vsak način spisal novo poglavje tudi na trenerski poti legendarnega Zizouja ali pa nepopustljivega bojevnika Argentinca. Zidane je dal 4. januarja navijačem jasno sporočilo: »Odslej nisem več nekdanji as Reala, temveč trener Reala. Presojali me boste po tem, kar bom opravil kot trener.« Zamenjal je odstavljenega Rafaela Beniteza, sprejel je izziv in ga doslej s kar vidnim trenerskim potencialom opravil z odliko. Če bo izpolnil še najpomembnejšo nalogo, kar pa bo proti taktičnemu velemojstru Simeoneju silno težko, bo Francoz alžirskega rodu postal več kot le nogometni bog. Zavihtel se bo med redke izbrance, ki so v vlogi igralca in trenerja osvojili najprestižnejšo klubsko lovoriko, kot so jo že Miguel Muñoz, Giovanni Trapattoni, Johan Cruyff, Carlo Ancelotti, Frank Rijkaard in Pep Guardiola. Tudi Simeone, ki je bil nekoč Zidanov veliki tekmec na igrišču in je Atletico pod svojo taktirko spremenil v velikana ter enega od najboljših evropskih klubov, upa na prvo zmago v LP in tretjo v evropskih pokalih. Prvi lovoriki je osvojil v evropski ligi in superpokalu. Simone je še pred enim zgodovinskim dosežkom, saj bi lahko postal prvi neevropski trener z zmago v ligi prvakov. Rojaka Luis Carniglia (Real Madrid 1958/1959) in Helenio Herrera (1964/1965) sta zmagala v nekdanjem pokalu prvakov.

Kaj lahko opravijo »baletniki« Cristiano Ronaldo, Gareth Bale, Karim Benzema, Luka Modrić in drugi proti fanatičnim vojščakom vrhunskih potez Antoinu Griezmannu, Gabiju, Diegu Godinu itd.? Vprašanj je še veliko več, a na ključnega bi lahko odgovoril kar Oblak. »Bore malo!« V prvenstvenih dvobojih je Atletico v tej sezoni boljši z 1:1 in 1:0. Toda v tej bitki je predvsem Ronaldo igralec, ki ga ni mogoče obiti. Portugalec je na pragu ponovitve strelskega rekorda lige prvakov iz zmagovalne sezone. S 16 goli zaostaja le še za enega. Ima priložnost, da je med strelci še v tretjem finalu LP po letu 2008 in 2014, s čimer bi prehitel Lionela Messija, Samuela Eto'oja in Raula Gonzaleza.