V Tamšetovih adutih še dovolj dinamita

Maribor – Dvajsetim naslovom državnih prvakov so rokometaši Celja Pivovarne Laško dodali še 20. pokalno zvezdico. Glavnino dela na sklepnem turnirju v Mariboru so opravili v polfinalu, v katerem so premagali Gorenje, v finalu je bilo njihovo delo proti gostiteljem formalnost. Vladavina trenerja Branka Tamšeta se nadaljuje …

»Finale pred finalom« med Celjani in Velenjčani je pred 1500 gledalci postregel z agresivnim rokometom, toda Gorenju tudi na silo ni uspelo priti do zmage proti Celju, na katero čaka že od decembra 2013, in ostaja pri zgolj eni pokalni lovoriki iz leta 2003. Igralci trenerja Boruta Plaskana so komaj osvojili 3. mesto, potem ko so do zmage proti Ribnici prišli šele po dveh podaljških. Glede na prikazano se bodo težko dokopali do še pomembnejšega državnega naslova. Njihove možnosti bodo samo še teoretične, če jim uroka ne bo uspelo premagati, ko bodo 26. t. m. v končnici za prvaka gostili Celjane. Ti so zadnji derbi odločilno nagnili na svojo stran, ko so po zaostanku s 3:4 nanizali sedem golov, za kar gredo zasluge tudi vratarju Urbanu Lesjaku.

Na začetku drugega polčasa so z zadetkom Blaža Janca, najboljšega strelca turnirja (17 golov iz 18 strelov) in bodočega člana Kielc, ušli na 19:10. Igralci Gorenja so v obupnem poskusu, da bi uprizorili čudež, kakršen je uspel Kielcam v Kölnu ali Slovencem v Parizu, zaigrali na vse ali nič. Ekstremna agresivnost se jim je obrestovala, po delnem izidu 5:0 so do 48. minute zaostanek znižali na 20:22 in imeli napad, ki pa ga je z ukradeno žogo končal Janc in zabil še sedmi gol. Velenjčani so še dvakrat prišli na minus 2, nazadnje pri 23:25, a Celjani niso dovolili zasuka in Jaka Malus, predvideni naslednik Mihe Zarabca, ki se seli v Kiel, je postavil piko na i.

Tamše je še enkrat vzel mero matičnemu klubu iz Rdeče dvorane. V treh letih in pol je v Zlatorogu osvojil vse, kar je lahko, zdaj še četrtič pokal Slovenije. Njegovi fantje namreč v finalu proti Mariboru niso dopustili presenečenja. Domača ekipa Sebastjana Soviča je že z zmago proti Ribnici in drugo uvrstitvijo v finale (leta 2010 je Celje prav tako v dvorani Tabor zmagalo s 35:33) dobilo zadoščenje za slabo sezono, v kateri je pristala v končnici za obstanek. Vijoličasti so se veselili srebrnih kolajn, vratar Gregor Čudič pa je bil zaradi predstave proti Ribnici (16 obramb) izbran za najboljšega vratarja. »Čestitke fantom za prikazano v dveh dneh. Žal mi je, da smo tako slabo odprli finale, ampak to je davek neizkušenosti. Drugo mesto je dobra spodbuda za prihodnost, v kateri želimo igrati pomembnejšo vlogo tudi v prvenstvu,« je bil zadovoljen Sovič, ki je med sezono zamenjal Slavka Iveziča.

Celje je na velikonočno nedeljo na krilih Janca (strel 10:11) in Luke Žvižeja (7:9) brez stresa prišlo do jubilejne trofeje, za najkoristnejšega igralca F4 pa je bil tako kot leta 2013 imenovan veteran Žvižej, ki so ga s tribune bodrili žena in nadobudna dvojčka. »Kar smo si zastavili, smo uresničili, zdaj nas čaka še en velik cilj. Vesel sem naziva MVP, a to ni samo moja nagrada, temveč tudi vseh mojih soigralcev, ki so mi jo omogočili,« je v slogu kapetana povedal Žvižej, čigar predstave v tej pomladi so najboljši znak šefom v Zlatorogu, da si morda vendarle zasluži kakšen evro več in podaljšanje pogodbe.

Celjani so po razočaranjih v ligi prvakov, v kateri so tretjič zapored ostali pred pragom osmine finala, in ligi SEHA, v kateri se jim ni uspelo prebiti na sklepni turnir, unovčili bridke izkušnje in pokazali, da jim v deželi še vedno ni para. Hkrati so Tamšetovi aduti, ki preživljajo zadnje tedne v celjskem dresu (Janc, Zarabec, Babarskas, Gajić; verjetno Poteko in morda celo Žvižej) pokazali, da imajo v sebi še vedno dovolj motiva, kar je dober obet pred ključnimi tekmami v 1. SRL.