V tujini težko brez rojakov in spremenjenih navad

Ljubljana – Slovenski nogometni strokovnjaki le stežka najdejo pot do tujih klubov in reprezentanc. Razlogi? Manj vplivnih menedžerjev, primerjalno slabši rezultati in posledično majhna prepoznavnost, premajhna ambicioznost ... Trenerji, ki jim je vendarle uspelo, pogosto omenijo težave, s katerimi se soočajo v boju z neizprosnimi tekmeci.

Na nedavnem trenerskem (UEFA PRO) seminarju v Portorožu je bilo možno slišati in videti marsikaj zanimivega in uporabnega, med drugim sta v različnih vlogah nastopila tudi dva nekdanja slovenska selektorja. Zdenko Verdenik je predaval o popolnem delovnem tednu pri japonskem klubu Omija iz Saitame, Srečko Katanec pa je razkril misli v posebnem pogovoru po koncu prvega dne. Iz njunih odgovorov smo lahko izluščili tudi skupno točko, in sicer v delu, ko sta govorila o času, ko sta delovala v tujini. Verdenik na Japonskem, Katanec pa v Olympiakosu, Makedoniji in Združenih arabskih emiratih.

Hitro lahko naletiš na oviro

Zdenko Verdenik je prišel v Omijo – to je bil njegov četrti klub na Japonskem – v sezoni 2012, klub je bil tedaj v nezavidljivem položaju, Verdenik pa ga je nato po sanjskem nizu obdržal med japonsko elito. Gre za klub s 25 milijoni evrov proračuna, kar Omijo uvršča v »spodnji dom« tamkajšnjih klubov. »Uspeh smo dosegli s povprečno ekipo in vrhunskim konceptom igre. Želel sem še nadgraditi koncept: igralce je bilo treba pripraviti na samostojno odločanje med igro, saj tega niso vajeni. To zahteva nenehno spodbujanje, tudi med tekmo jim je treba govoriti, kaj in kako. Treba jim je vcepiti svobodo pri odločanju in na drugi strani odgovornost. Tega namreč Japonci niso vajeni. Tudi samozavest in odločnost jim je treba vcepiti. Ko se soočiš s takšnim izzivom, lahko naletiš na oviro, bodisi na koga iz uprave kluba bodisi na katerega od trenerjev. To so namreč stvari, ki jih tam ne želijo spreminjati. A če tega ne spremeniš, ne moreš igrati sodobnega nogometa! To je bil moj prvi konflikt, toda na srečo so me podpirali vrhunski rezultati. Kaj je sledilo? Rekli so mi, ko boš naredil rezultat in bomo ostali v ligi, ti bomo še bolj zaupali, dobil boš veliko višjo plačo in triletno pogodbo. Zgodil se je le rezultat, drugo ne ... Že to je bilo zame znamenje, da se v Omiji nekaj dogaja – samo enoletna pogodba s klubom?!« je razkril specifične razlike v običajih in navadah Verdenik.

Katanec: To je lep primer

Omija je sezono 2013 kljub vsemu začela odlično, po 13. kolih je zasedala 2. mesto – z rekordnim nizom nepremaganosti na Japonskem, 21 tekem! –, nato je prišlo do padca zbranosti med igralci zaradi poslabšanja medčloveških odnosov v trenerskem štabu. Sledilo je pet zaporednih porazov (brez Milivoja Novakovića in Zlatana Ljubijankića). »Nekateri so komaj čakali, da me zamenjajo,« je priznal Verdenik, ki ga je nato zamenjal prvi pomočnik, četudi so bili navijači še vedno za 64-letnega Štajerca. Klub je nato končal sezono na 14. mestu ...

»Verdenikov primer na Japonskem lepo ponazarja, kaj se ti lahko zgodi, če si svojih sodelavcev ne izbereš sam,« je zatrdil tudi Srečko Katanec. Po njegovem je »idealno«, če si lahko trener izbere celoten strokovni štab: »Ni se ti treba ukvarjati s tem, kdo te bo prelisičil in kdo ne, prav tako več glav več ve in sodelavci ti lahko pogosto odprejo oči.« Drugi dejavnik, ki ti otežuje delo v tujini, so prevajalci, če jih seveda potrebuješ. »To se je meni dogajalo v Emiratih, delno tudi v Grčiji. Neposredna komunikacija je zelo pomembna za uspešno delo in pri trenerjih ni nič drugače,« je prepričan Katanec.

Kek: Prilagodiš se navadam

Še en nekdanji selektor, Matjaž Kek, je spoznal arabski svet. »Tam ni lahko delati, toda zelo bi mi bilo žal, če se ne bi odločil za Savdsko Arabijo. Teh izkušenj ne moreš dobiti drugje. Povsem sem se prilagodil tamkajšnjim navadam, kar ni lahko. To je bila naložba za prihodnost. Ko smo zmagali, je vse zajela evforija, ko smo izgubili, je šlo za katastrofo. V vsakem trenutku lahko dobiš odpoved,« se je spominjal Kek, ki je leta 2011 deloval v Al Ittihadu iz Džede, izhodiščne točke za vstop v najsvetejši muslimanski mesti Meko in Medino. Kek je tedaj vzel s seboj Martina Magistra, ki je bil pred tem eden od pomočnikov v Kekovi reprezentanci.