Vesela vest za slovenski šport: SK Slavia v Ljubljani

V letošnjem juliju praznujemo stoletnico nogometne tekme med ljubljansko Ilirijo in praško Slavijo, za katero je Slovenski narod ob njeni napovedi zapisal, da »pomeni mejnik in zgodovinski dogodek za razvoj športnega gibanja med Slovenci«. Tekma (2. julija 2013) je Ilirijanom dobesedno padla z neba, Ilirija je niti ni načrtovala, saj si na igranje s Slavijo – glede na njen ugled in kakovost – ni upala niti pomisliti.

Ilirijin domet je segal do Zagreba in Reke ter na Štajersko in Koroško, v letu 1913 pa tudi na prve tekme z goriško Jugoslavijo, s katero so imeli stike že člani dijaškega Hermesa, ki so se v teh letih vključili v Ilirijo. Vse tekme so bile, kakor bi danes rekli, prijateljske, medtem ko bi se morala Ilirija za redno tekmovanje bodisi vključiti v avstrijsko-nemško nogometno zvezo, bodisi priključiti Hrvatom v Zagrebu, bodisi ustanoviti svojo narodno zvezo, za kar pa je bilo tedaj še premalo slovenskih klubov.

Pismo iz Prage

Ilirija je sezono 1913 odprla 1. maja z gostovanjem v Zagrebu pri HAŠK, medtem ko je drugo moštvo doma igralo z ljubljansko-slovensko Concordio. V »bratski propagandni tekmi«, kakor so zapisali Zagrebčani, so Ilirijani utrpeli boleč poraz z 1:9 (polčas 0:6). Poraz in nadigranost sta jih nedvomno skelela, prav tako kot komentar, ki jih je sarkastično pohvalil za »prikazano neobičajno voljo za to prekrasno mednarodno igro« in da so kombinacije, ritem in krasno tehniko domačih akademikov »sledili z največjo pozornostjo«. A treba je tudi povedati, da je bil HAŠK starejši klub, ustanovljen 1903, Ilirijino moštvo pa se je šele dodobra vzpostavljalo in bilo posledično manj izkušeno.

Po vrnitvi iz Zagreba so Ilirijani stresli svojo jezo nad ljubljansko Concordio (5:0), sredi maja pa gostili goriško Jugoslavijo, ki je bila edini primeren nasprotnik iz slovenskega prostora, in tesno zmagali z izidom 2:1. Hkrati je Ilirijo dodobra presenetilo pismo iz Prage, v katerem jim je pisala sama Slavija, vzornica, veleklub slovanskega nogometa, po vzoru katerih so Ilirijani oblikovali svoje drese. Slavija je organizirala turnejo po »slovanskem jugu« in ponudila – ob primerni odškodnini in plačani nastanitvi – igranje tekme. Vodstvo Ilirije se je s ponudbo seznanilo na seji odbora 14. maja in bilo navdušeno, a tudi skeptično.

Odborniki so se dobro zavedali privlačnosti in pomembnosti nasprotnika, obenem pa tudi finančnega tveganja ter bili »naziranja, da bo uspeh prav ugoden, ako se napravi reklama v velikem slogu«, ter da bo treba »povečati ceno sedišč in stojišč«. Na drugi strani bi bila tekma enkratnega pomena za propagando nogometa v Ljubljani in širše, predsednik Ilirije Josip Rohrman je namreč načrtoval osebno povabiti na tekmo »glave oblastev in vojaštva«. Hkrati so odprli vprašanje, kje igrati tekmo, da bi zagotovili »izdatnejši« obisk? Trenutno Ilirijino igrišče v Tivoliju je bilo travnik nad današnjim letnim telovadiščem oziroma ob Latermannovem drevoredu. Prostor okoli igrišča je bil zagrajen. Na eni od odborovih sej se omenja žičnata ograja. Ta je bila verjetno za tekme prekrita s platni, ki pa so jih »firbci« marsikje lahko razmaknili in »firbcali«. Samoumevno je padla zamisel o gostovanju na sosednjem bivšem kolesarskem dirkališču, kjer si je Ljubljanski Sokol uredil telovadišče in kjer je še vedno stala dirkališčna tribuna. Pristopili so k pogajanjem z mestno občino in Sokolom, vendar pa je bilo časa za večjo akcijo in preureditev telovadišča v nogometno igrišče premalo, zato jim je preostalo njihovo igrišče ob Latermannovem drevoredu.

Stroški prireditve znašali tretjino plače profesorja

Odbor je na seji 21. junija dokončno potrdil tekmo in termin, 2. julij, ter imel pripravljen organigram in okvirni proračun tekme. Organizacijsko delo je potekalo prek reklamnega, sprejemnega, rediteljskega in gospodarskega odseka ter vrhovnega nadzorstva. Predvidene stroške so ocenili na okroglo 850 kron (za primerjavo: tedanja letna plača profesorja/učitelja je bila med 2200 in 2400 kron). Glavni strošek je bila odškodnina, 300 kron, ostale postavke pa so bile »vozovi« za prevoz igralcev na tekmo (Slavijani so spali v hotelu Tivoli), prenočitev, pogostitev, prireditev igrišča, nakup vstopnic, postavitev lože in sedežev ter najemnina sedežev, prevažanja, delavci, policija, plakati in plakatiranje, korespondenca, zastave in okraski ter »razno«. Glavni vir dohodka in kritja stroškov so bile vstopnice, ki so jih povišali. Tako je stal sedež v loži 3 krone, oštevilčen sedež 2 in navadni 1 krono, stojišča 80 helerjev (stotinski del krone) – za otroke in vojake 40 helerjev. Stroški bi se povrnili ob obisku 1000 gledalcev oz. bi v tem primeru imeli 40 kron »prebitka«. Ilirija se je dogovorila, da bi tekmo v primeru slabega vremena prestavili za en dan in plačali Slaviji dodatno prenočitev.

Tekma

Vzporedno se je v javnosti širila vest o tekmi. Časopis Dan je ob poročanju o tekmi z zagrebškim Građanskim 9. junija omenil, da bo »menda« v Ljubljani gostovala praška Slavija. Teden pozneje, 14. junija, sta Dan in Slovenec pisala o »veseli vesti za naš športni svet« in da bo tekma »športna senzacija prve vrste«. Ko pa je klubski odbor na seji 21. junija potrdil tekmo, so časopisi zadovoljno pisali o »veselem športnem pojavu« in pozdravljali odločitev Ilirije, njeno požrtvovalnost, da hoče ponuditi ljubljanskemu občinstvu nekaj prvovrstnega, »izrednega športnega užitka«, in napovedovali, da bo to »najznamenitejša športna prireditev, kolikor smo jih dosedaj videli v Ljubljani« in kakršnih zlepa ne bodo več videli. V nadaljnjih pisanjih, ki so se stopnjevala vse do tekme s Slavijo, so stali Iliriji ob strani in pojasnjevali visoke organizacijske stroške in spodbujali množičen obisk, da bi pokazali, »da je tudi med Slovenci smisel za šport«, nato pa se posvetili Slaviji in njeni turneji.

Zanimivi so bili spomini bivšega praškega študenta, podpisanega »Drili«, na tekme Slavije v obdobju 1907-1912, ko so Čehi na praški Letni prvič premagali očete nogometa Angleže, ko se je Letna »tresla pod navdušenjem in ploskanjem«, ker so bili »nepremagljivi premagani«, in kako se je nogomet vpel med praško meščanstvo ter ko se je celo govorilo, da si slovenski študenti v Pragi organizirajo znotraj Slavije svoj odsek, verjetno sledeč podobnemu organiziranju češke podružnice znotraj Slovenskega planinskega društva pred koncem 19. stoletja in postavitve Češke koče na Jezerskem.

Končno je prišla sreda, 2. julija 1913, in popoldanska tekma s Slavijo, nogometni »sveti dan« in tudi »za slovenski šport zgodovinski dogodek, z današnjim dnem se pravzaprav položi temeljni kamen našemu športu«, je vzneseno poudaril Slovenski narod. Občinstva je bilo polno, Dan in Slovenec sta poročala o 2500 gledalcih, Slovenski narod celo 3000, medtem ko je v Pragi Češky Slovo, ki je spremljal Slavijino turnejo, poročal o 4000 gledalcih. Med visokimi gosti je bil mestni vrh na čelu z županom Ivanom Tavčarjem in podžupanom Karlom Trillerjem s soprogama. Klubski odbor je bil zadovoljen in si mel roke ter po tekmi na seji zadovoljno vztrajal, da je tekma »izpadla v financijelnem oziru dobro, v moralnem izborno«.

Ilirija je nastopila z mlado postavo Pelan-Kušar, Jankovič-Beltram, Turk, Tavčar (pozneje prvi olimpijec)-Bremec, Betetto, Kirin, Bregar, Benedik. Mladci nasproti izkušenemu in rutiniranemu moštvu Slavije, resda z nekaj rezervami, ki je vse »do zadnjega igralca telesno izredno močno razvito, same prave atletske, nekatere celo težkoatletske postave«. Glede na Slavijin ugled je bil poraz pričakovan, a »če tudi podležejo naši s 15:0, je to zanje še vedno častno, vsaj so se morali s takimi porazi od strani Slavije zadovoljiti tudi drugi narodi«, je ugotavljal Slovenski narod. Ilirija je res visoko izgubila 0:10 (polčas 0:6) in Slovenski narod ni mogel mimo navdušenja nad Slavijino »elegantno, mirno, skoz in skoz fair igro«, ko si ob gledanju človek ni bil »na jasnem, kaj bi bolj občudoval, ali izborno žogino tehniko, s katero se lahko ponašajo vsi njeni igralci, ali ono skupnost v igri, ki ima za posledico, da je žoga naenkrat pred nasprotnimi vrati, ali ono sigurno, natančno, preračunjeno oddajanje žoge svojemu soigralcu, tako da se človeku nehote zazdi, da pomenijo njeni igralci za žogo privlačno silo«.

Strokovni mejnik?

Tekma s Slavijo je bila nedvomno privlačen športni dogodek, ki ima tudi strokovno plat. Kot je poudaril Slovenski narod, Ljubljana do tedaj še ni videla prvorazrednega nogometa in sedaj, ko ga je, je pred slovenskim nogometom še dolga pot, da doseže vsaj približno kakovost Slavije. Za to pa je potreben »dolgotrajen študij in velike vaje« ter igranje s primernimi tekmeci.

Predsednik Ilirije Josip Rohrman je kmalu po tekmi stopil v stik s Slavijo za pridobitev enega njihovih igralcev kot trenerja in igralca. Tako je bil sklenjen dogovor z igralcem Jirkovskym, ki je poleti prišel v Ljubljano in ostal do srede novembra 1913. Jirkovsky je takoj organiziral vadbo in uigral mladeniče ter jim vcepil Slavijino oziroma češko šolo. Konec avgusta so nastopile prve tekme, a glavna tekma druge polovice leta 1913 je postala »revanša« z zagrebškim HAŠK konec septembra. Napetost pred tekmo se je stopnjevala in že so jo primerjali »z ono historično s praško Slavijo«, kajti nasproti naj bi si stali »najboljši moči obeh bratskih narodov«, zato je bila tekma tudi neuradna tekma »Slovencev in Hrvatov na nogometnem polju za prvenstvo«. In tokrat je Ilirija zmagala s 3:1, zagrebški debakl je bil maščevan, javnost je slavila in hvalila ter ugotovila: »Pozna se, da se je treniralo in le temu je pripisati izredni uspeh« (časopis Dan).