Vlado Šajn: Sodniki se vse bolj soočajo z mobingom

Turčija je bila minule tedne tudi tradicionalno pripravljalno središče najboljših slovenskih sodnikov. Pred letošnjim delom sezone so pod taktirko prvega moža sodniške organizacije Vlada Šajna izpopolnjevali znanje, se soočili s trendi in določili smernice za drugi ter odločilni del sezone na domačih in tujih prizoriščih.

Razvoj nogometne igre narekuje tudi razvoj sojenja. So na obzorju korenite novosti ali spremembe?

Ne, bistvenih sprememb ni, so le usklajevanja in zaznavanja trendov. Nogomet ne dopušča nepreverjenih ukrepov, ki bi čez noč in korenito spremenili nogometno igro. Seveda je tako kot pri moštvih tudi pri sodnikih osnovno izhodišče, da smo vsako sezono boljši. Prostora za razvoj in izboljšave je vedno veliko. Največ pozornosti smo namenili izboljšanju komunikacije med sodniki, še posebej glavnega s četrtim in petim. Pri tem gre za klasične situacijske težave, ko pomanjkanje sodelovanja ne prispeva k najboljšim rešitvam. V igri pogosto pride do razmer, ko en sodnik vidi več kot drugi, a je zaradi neustrezne komunikacije končna odločitev lahko napačna. Če ni ustreznega sodelovanja in vključevanja v končne odločitve, je možnost za napačne presoje večja.

Je bil v zadnjem obdobju viden kakšen negativen trend?

Na vsak način je v ospredju pomoč z roko. Pri tem mislim dvoboje, na uporabo komolcev in nasploh udarcev, ko ima igralec žogo v svojih nogah. Tovrstna pomoč rok se je strahovito povečala, ne glede na to, ali gre za evropske ali ligaške tekme. Ena od manj vidnih podrobnosti je ta, da z rokami »opletajo« igralci, ki imajo žogo v svojih nogah. Udarijo, še preden pride do dvoboja ali po njem, kar sodniki pogosto težko vidijo.

Kaj pa ocena igre z roko? Ta prekršek še vedno buri duhove navijačev in tudi igralcev, trenerjev.

Merilo pri igri z roko je znano in jo določa položaj rok. Je naraven ali ne? In kakšen je bil ob posredovanju vpliv rok na igro, na igralca? Vedno je aktualen tudi ofsajd, pri čemer je pomembna intepretacija, ki se spreminja. Tolmačenja so različna.

Razumevanje igre, različni slogi, tradicija in še vrsta drugih podrobnosti narekujejo način sojenja. Se je UEFA posrečilo uskladiti vse te raznolikosti in zavzeti enoten, prepoznaven slog sojenja, v katerem ne bi bilo čutiti nacionalnih značilnosti? Kot je znano, so največ preglavic povzročali otoški sodniki.

V tem ni več težav. Otočani so krepko napredovali in se približali celinskim merilom, predvsem so se usposobili do te mere, da so se sposobni prilagoditi evropskim merilom, medtem ko v domačih tekmah ohranjajo zahteve, značilne za tamkajšnji nogomet, ki jih narekujejo tudi tradicija in kultura.

V SNL je veliko nogometašev obtožilo sodnike, da jih ne spoštujejo, da so nekorektni. V kolikšni meri in kako sodniška organizacija lahko vpliva na osebnost sodnikov?

Tega ni mogoče natrenirati ali se naučiti. Ko sodnik stopi na igrišče, se mora zavedati, da je spoštovanje do igralcev temeljno izhodišče pri opravljanju tega posla. Do nogometašev mora biti maksimalno korekten, pri čemer sodnikovo neprimerno ukrepanje ne opravičujejo niti igralčeve predrznosti ali nekorektnosti. Na drugi strani pa ne smemo prezreti čedalje večjega pritiska igralcev, ki je viden v »napadih« večjega števila igralcev. To je klasičen mobing, ki ga moramo preprečiti.

Imajo sodniki posebna navodila, kako se soočiti in ukrepati ob vse pogostejših skupinskih protestnih naletih igralcev?

Tako imenovani moštveni naleti, ko želijo igralci izsiliti za svoje moštvo najboljšo odločitev ali omiliti posledice prekrška, dejansko predstavljajo veliko težavo. Toda sodniki imajo pri tem jasna navodila. Če igralci prestopijo meje dovoljenega, jih morajo kaznovati. Pa naj gre za enega ali pet igralcev. Ali pa kapetana. Ni svetih krav. Seveda morajo sodniki upoštevati tudi glavne zakonitosti, med katerimi je na prvem mestu zaščita igralcev.

Znano je, da se sodniki temeljito seznanijo s podrobnostmi glede moštev in obnašanjem posameznikov ter slogom igre, ki otežuje pravilnost odločitev. Mar boste klube pred nadaljevanjem soočili s ključnimi smernicami, jih opozorili, na kaj naj bodo pozorni, na kaj naj pazijo?

Mislim, da se bomo s klubi srečali ob prvem prostem terminu, ko bo reprezentanca igrala kvalifikacijsko tekmo s San Marinom. Seveda so klubi seznanjeni s tehničnimi podrobnostmi, s tem, kdo izstopa s svojimi neprimernimi dejanji in nedisciplino ter je še posebej na očeh sodnikov, pa se morajo soočiti klubi.

Ste eden od najvplivnejših mož v sodniški organizaciji pri UEFA. Kako ocenjuje sodniške predstave Slovencev na mednarodnem prizorišču?

Veliko pove dejstvo, da je Slovenija ob Damirju Skomini in Mateju Jugu dobila še tretjega kandidata za ligo prvakov v Slavku Vinčiću. Minulo leto je bilo solidno, Skomina, kot najbolj izkušen in izpostavljen, morda ni imel vrhunskega, a je stalno v sodniškem vrhu. Pomembno je, da bo znal iz napak iziti še boljši in da bo te napake prebolel. Če ne bo, bo pač plačal davek za to. Toda krivec ni vedno glavni sodnik, ob sebi ima pomočnike. Pomembna je usklajenost ekipe. Z napakami se ni treba pretirano ukvarjati, so in bodo še sestavni del sojenja in nogometa.

V vlogi predsednika krovne sodniške organizacije ste odgovorni za številčnost, kakovost in tudi celostno podobo. Držijo kritike, da prav iz ljubljanske sodniške organizacije prihaja premalo sodnikov in da je sodniška organizacija gluha na krizo?

Na državni ravni imamo približno 1000 sodnikov, več kot 200 jih prihaja iz ljubljanske baze. Po številnosti je največja, drugo vprašanje je, ali so sodniki dovolj kakovostni. Generalno s številčnostjo nimamo težav in lahko zagotavljamo pokrivanje tekem s tremi sodniki. Ne sprejemam kritike, češ da skrbimo za »svojo rit«. Mi smo bili tisti, ki smo potegnili zavoro in se prilagodili razmeram, pri čemer marsikdo ne razume, da brez ustreznega denarnega nadomestila ne bi imeli dovolj sodnikov. Ne smemo si privoščiti, da bi šli pod še spodobno raven. Sprašujem se, ali je 40 evrov nadomestila veliko, če mora sodnik v nedeljo oditi v Črnomelj? V tem znesku je upoštevano tudi gorivo.