Vrata na igrišču je zamenjal za direktorski stol

V Ljudskem vrtu, na svojem najljubšem štadionu, je bil nazad­nje v torek, na povratni kvalifikacijski tekmi za ligo prvakov. Prišel je podpret Maribor, s katerim je pred 13 leti zaigral v najprestižnejšem klubskem tekmovanju, hkrati pa je preveril, ali ima njegova tv-ekipa, ki bo to sezono prenašala tekme LP, vse pod nadzorom.

Marko Simeunović je pred petimi leti pospravil vratarske rokavice in se, po kratki trenerski izkušnji pri Publikumu, znašel na televiziji Sport Klub. Imenovali so ga za direktorja. »Ponudbo za vodstveni položaj sem prejel tako rekoč čez noč in nisem dolgo razmišljal. Že takrat je bilo finančno stanje v slovenskem nogometnem prostoru slabo in izbral sem poslovni svet,« je 44-letnik pripovedoval, kako je končal športno poglavje. Nov list je obrnil brez težav, žoge ni pogrešal, saj je na športni televiziji ostal povezan s svojo veliko strastjo.

V poslovnem svetu je začel z ničle. »Ob najožjih sodelavcih sem se marsikaj naučil, počasi, kar je bilo zame zelo dobro. Vsako leto smo bogatejši za nova znanja, postopoma gradimo, rastemo, napredujemo. Ta čas smo dosegli raven, na kateri imamo vse, kar je mogoče v športu prenašati. Pot ni bila preprosta, a sem si ob vseh teh nalogah nabral dragocene izkušnje, zaradi katerih mi je zdaj precej lažje. Prenos tekem lige prvakov in evropske lige sta naša največja projekta to sezono, kar pa ne pomeni, da bomo v prihodnje spali. Nakupov še ni konec,« je razkril sogovornik, ki je vrata na nogometnem igrišču zamen­jal za udoben stol v pisarni. Dela v zaprtem prostoru se je navadil, tudi nenehnega zvonjenja telefona in dolgih klicev. Poslovni sestanki in službene poti v Beograd, kjer ima podjetje regijski sedež, so postali stalnica.

V Ciper na plažo

Nogometni ljubitelji se ga spominjajo kot člana zlatega rodu, ki je nastopil na evropskem (2000) in svetovnem prvenstvu (2002). Na klubski ravni je osvajal naslove državnih prvakov s Crveno zvezdo, Mariborom in Olimpijo. Igral je še v Turčiji in na Cipru. »Ko sem bil pri Zvezdi, evropskem in svetovnem prvaku, sem bil star 18 let. Moral sem se prebijati in igrati še v kakšnem drugem klubu, samo sedeti na klopi za tako mladega vratarja ni bilo pametno. Verjamem, da so bile moje takratne odločitve prave za raz­voj kariere,« se spominja svojih začetkov. »V Turčiji in na Cipru velja nogomet za šport številka ena, sto let je pred drugimi panogami, ljudje živijo zanj,« je nizal svoje vtise. Težave so se pojavile z neplačevanjem. »Vse je bilo obrnjeno na glavo. Čeprav nisi prejel plače, si moral paziti, da ne bi storil kakšne napake, ker so vsako besedo hitro uporabili proti tebi. In to se mi je ves čas dogajalo. Sicer je igralce varovala Evropska nogometna zveza (UEFA), a prav zaradi takšnih težav so moji občutki pri obujanju spominov na igranje v obeh državah mešani. Na Cipru sem zaradi lege otoka, podnebja, morja in prijetnega življenja vse to uspešno prebrodil z družino. Tja se zelo rad vračam – tudi letos sem tam preživel poletni dopust –, saj imam veliko prijateljev, vedno pa se udeležim tudi nogometnega turnirja na plaži. Srečamo se različni rodovi, lepo je,« je pripovedoval Marko Simeu­nović, ki se trudi, da enkrat na teden ljubiteljsko še vedno brca žogo.

Z nekdanjimi reprezentanti, četico Srečka Katanca, ki je obrnila nov list v zgodovini slovenskega nogometa, se redko sreča. Nazadnje je z večino soigralcev pri NK Maribor klepetal na povratni kvalifikacijski tekmi z zagrebškim Dinamom v Ljudskem vrtu. »Srečanja so redka, a vedno prisrčna. Veliko smo doživeli skupaj in med nami so se stkale prijateljske vezi. Vendar ima zdaj vsak svojo pot, svojo službo. Delovni ritem oziroma življenjski tempo je hud. Čas gre hitro naprej, vsi se borijo za kruh, ni časa za druženje. Prav zato so naša srečanja toliko bolj dragocena,« je dejal nekdanji nogometaš, ki je karie­ro končal v dresu Interblocka.

Ne prereka se s sodniki

Je navijač? »Navijam za Maribor. Nisem pa tiste vrste navijač, ki je na vsaki tekmi, vsak dan na treningu svojega moštva. To je nekaj drugega. Odraščal sem s tem klubom,« je odgovoril in dodal, da slovenske lige ne spremlja, saj mu čas tega ne dopušča, zvesto pa sledi tekmam svojega najljubšega kluba. Opaža, da je težje biti na tribuni kot na zelenici: »Ko si na igrišču, lahko nadziraš položaj. Vse poteka hitro, v akciji si, sicer imaš pozitivno tremo, a velike tekme so tisto, k čemur težiš, zanje treniraš. Ko sediš na tribuni, pa le opazuješ in nenadoma lahko postaneš preveč 'pameten'. Eno je gledati, drugo igrati. Pogosto se zato ugriznem v jezik, saj zelo dobro vem, da na igrišču ni lahko,« je Simke, kakor ga kličejo prijatelji, poudaril, da zelo dobro pozna oba vidika.

Zadnja tekma Maribora za ligo prvakov je bila tudi nov mejnik za Sport Klub: »V petek zvečer nam je UEFA prižgala zeleno luč za prenos. Imeli smo tri dni časa za pripravo vseh prispevkov. Prebrodili smo stresne in nervozne dni, delo smo dobro opravili, občutek je dober in ponosen sem na naše fante,« je pohvalil svojo ekipo.

Odkar je vstopil v poslovni svet, se v trenerskih vodah ne vidi več. »Moj oče je trener in zelo dobro vem, da je to težek kruh. Nisem več toliko navzoč na tem področju, poleg tega nisem tako dobro telesno pripravljen, da bi bil sposoben voditi vratarje. Sploh pa biti trener ni preprosto. Malo zapiskaš na piščalko in vržeš žogo – ne, ne gre tako. Konkretno moraš delati,« je razmišljal Mariborčan.

Njegov urnik je vedno poln, a se trudi, da čim več časa nameni družini. Hči Klara je sedmošolka: »Počasi odrašča.« Razvija tudi športne ambicije? »Trenira tenis in odbojko, vendar ljubiteljsko. Nisem eden tistih staršev, ki so obsedeni, da mora njihov otrok postati svetovni prvak. Moj pogled na to je drugačen. Spodbujam jo, naj počne tisto, kar si želi. Tudi na tekmovanjih je ne spremljam, ne prerekam se s sodniki, kar včasih počnejo starši. Skratka, ne vtikam se v njene želje, ima pa vso mojo podporo pri tem, kar počne,« je po očetovsko pogovor končal Marko Simeunović.