Zadnji najboljši Zemljan

Prevlada Lionela Messija in Cristiana Ronalda je tako dolga, da je že zbledel spomin, kdo je pred njima nazadnje osvojil zlato žogo za najboljšega igralca na svetu. To je bil leta 2007 Ricardo Kaka, brazilski nogometaš, ki ravno v teh dneh premišljuje, kako naprej. Ali naj konča kariero ali naj se preizkusi še v kakšni epizodi.

V domači vitrini ima vse najpomembnejše ekipne in osebne lovorike. Skupaj z Ronaldinhem, Rivaldom in Zinedinom Zidanom je Ricardo Kaka v redki druščini nogometašev, ki so osvojili svetovno prvenstvo z reprezentanco, ligo prvakov s klubom in zlato žogo za najboljšega igralca na svetu. Čeprav je več let močno sijala njegova zvezda, je vseeno večji del kariere preživel v senci, za kar sta kriva Lionel Messi in Cristiano Ronaldo, saj sta Argentinec in Portugalec s svojimi igrami povsem zasenčila ostale velemojstre. Kdo je tretji najboljši na svetu, pa ne zanima nikogar več.

Kljub vsemu se lahko Kaka pohvali, da je zadnji »Zemljan« z zlato žogo. Do nje je prišel leta 2007, potem ko je njegov tedanji klub AC Milan slavil v ligi prvakov prav po izjemnem prispevku brazilskega vezista. Nepozabna ostaja predvsem predstava na prvi tekmi polfinala proti Manchester Unitedu, ko je Kaka nekajkrat povsem osmešil zadnjo vrsto rdečih vragov, najbolj je bil na udaru argentinski branilec Gabriel Heinze. Četudi je imel Milan tedaj premnoge izkušene mačke (Maldini, Nesta, Pirlo, Gattuso, Seedorf …), je bil ravno Kaka vlečni konj s svojimi hitrimi in elegantnimi prodori, ko je mimo nasprotnikov slalomiral kot slavni avstrijski smučar Marcel Hirscher.

Širna nogometna Evropa je Kakaja najprej spoznala spomladi leta 2002. V čast stoletnice madridskega Reala se je kraljevski klub na ekshibicijski tekmi pomeril z izbranimi svetovnimi zvezdniki, med njimi pa je bil kot nadarjeni mladenič tudi Kaka. »Pred seboj imamo igralca, ki je vreden dvanajst milijonov evrov, čez štiri leta pa bo njegova cena 60 milijonov evrov,« je tedanji Realov športni direktor Jorge Valdano namignil predsedniku Florentinu Perezu, naj vzamejo Kakaja in mu nadenejo beli dres. Perez ni dolgo premišljeval in je vzvišeno odgovoril: »Jorge, ne skrbi. Mi bomo počakali, da bo stal 60 milijonov, in ga kupili takrat.«

Kaka ni nikoli skrival, da bi takoj okrepil madridski Real, toda ker so v španski prestolnici tedaj raje lovili predrage galaktike, ni prišel v poštev. Najbolj so se zanj potem ogreli v Italiji, vendar so se ušteli tudi pri Juventusu, češ da ne bodo vzeli Brazilca s tako smešnim vzdevkom. Nobenih zadržkov zato niso imeli pri Milanu, kar se je rdeče-črnim bogato obrestovalo. Dokler so imeli Kakaja, so z njim osvojili vse možne lovorike, ko je njegovo telo zapustila hitrost, pa so ga drago prodali madridskemu Realu.

Perez je namreč po vrnitvi k Realu leta 2009 držal svojo besedo. Kakaja je pripeljal v Madrid za 65 milijonov evrov, toda to je bil eden najbolj zgrešenih nakupov vseh časov. Brazilski vezist je do tedaj utrpel več poškodb, zaradi zdravstvenih težav pa je bil daleč od stare slave. Tu in tam je sicer zablestel s kakšnim zadetkom, saj ima tudi izvrsten strel od daleč, toda za vrhunske predstave iz tedna v teden je bilo to premalo.

Po štirih sezonah se je pozabljen od vseh spet vrnil k Milanu, a tudi v italijanski ligi ni zmogel več držati ritma z najboljšimi. Za kratek čas je odšel še k matičnemu klubu Sao Paulu, zatem pa še po številne milijone dolarjev k Orlandu v ameriško ligo. V zadnjih tednih se je odločil, da s klubom s Floride ne bo podaljšal pogodbe. Možnosti so zdaj tri – konec kariere, vrnitev v domačo brazilsko ligo, nekateri pa namigujejo celo na njegov povratek k Milanu. Kakaju bi nedvomno ustrezalo, da spet okusi prestiž štadiona San Sira, a drugo vprašanje je, kaj bi od tega imeli rdeči-črni.