Ljubljana – Nekoč Zlatko Zahović, zdaj Kevin Kampl. Kdo bo naslednji in kdo so bili žrtve svojih nepredvidljivih značajev ali neposrečenih dejanj Srečka Katanca? Pod Katančevo taktirko je bilo že v njegovem prvem mandatu na selektorskem stolčku nekaj spornih umikov od reprezentance.
Zgodovina komunikacijskih šumov med Srečkom Katancem in nogometaši sega prav v prve dneve selektorske službe 53-letnega Ljubljančana, ki je bil pogosto preveč odkrit ali pa »na dolgo in široko« nikoli ni pojasnjeval svojih odločitev. Bolj ali manj so bile razumljene kot običajne selektivne odločitve in so bile del legitimnega selektorjevega dela.
Prve so bile povezane z oblikovanjem reprezentance po njegovih merilih, potem ko je julija leta 1998 zamenjal začasnega selektorja Bojana Prašnikarja. V prvem delu kvalifikacijskega ciklusa za evropsko prvenstvo leta 2000 so brez hrupa izpadli Primož Gliha, ki je bil še leto pred tem, ko je v Splitu Hrvatom nasul tri gole, eden najbolj vročih napadalcev selektorja Zdenka Verdenika, pa Matjaž Florijančič in tudi Robert Englaro. Njihovo reprezentančno slovo je bilo v skladu z menjavo vodilnih – vodstvenih – vlog v reprezentanci. Gliho je v tej zamenjal Zahović.
»Ni me upošteval niti pet odstotkov,« se spominja zdajšnji selektor selekcije do 21 let, ki zaradi tedanjega Katančevega neupoštevanja njegovih zaslug in odlik ne goji nikakršnih zamer.
Katančevi izbrisi so minili brez pojasnil ali pogovorov, zaradi česar se ga je že tedaj oprijel sloves selektorja neprijetnega značaja. Toda Katanec je imel vselej popolno zaupanje predsednika Nogometne zveze Slovenije Rudija Zavrla, ki je bodisi prikimal njegovim odločitvam bodisi jih je odsvetoval.
Poleti 2000, po euru je prišlo do prvega trka med Zahovićem in Katancem. Sprožile so ga iskrive ocene o sposobnostih slovenske št. 10, po katerih je bil prvi mož moštva močno užaljen, čeprav Katančeva odkritost ni imela slabih namenov. Sodila je v kategorijo njegovih neposrečenih potez. Muhasti Mariborčan z zvezdniškim statusom selektorju ni ostal dolžan, odgovoril mu je z ostrimi kritikami in si prislužil krajši suspenz. Na prvi tekmi po euru, prijateljski proti Češki v Ostravi, ga ni bilo v moštvu, edini gol pa je zabil Zahovićev intimus Miran Pavlin.
Do pomladi 2001 so se zadeve umirile, toda naslednja žrtev Katančeve selekcije je bil Ermin Šiljak. Uradno je napadalca izločil s svojega širšega seznama reprezentantov zaradi nediscipline.
Katanec in Zahović sta imela »bojno sekiro« zakopano do svetovnega prvenstva v Južni Koreji in na Japonskem leta 2002. Prvi znaki »odkopa« so bili vidni že na zadnji pripravljalni tekmi pred odhodom na Daljni vzhod proti Gani. Tedaj je Katanec kršil dogovor z Zahovićem o tem, da bo igral vso tekmo. Katanec ga je zamenjal pol ure pred koncem. Navzven nepomembna menjava se je spremenila v mundialsko kalvarijo in dokončni zlom na igrišču vendarle uspešno delujoče naveze. Epilog spora, ki ga je sprožila menjava dotlej vendarle nedotakljivega Zahovića z Milenkom Ačimovićem v 63. minuti, je bil, da se je po SP Katanec umaknil. Njegova trma je dobila nova poglavja na trenerskem stolčku Olympiakosa in selektorskem Makedonije. V Grčiji se je sporekel s sedmo silo in tudi nekaterimi igralci, med njimi s slovitim Christianom Karembeujem. Toda še bolj je odmeval spor v Makedoniji, kjer je trčil ob najboljšega nogometaša, napadalca Gorana Pandeva.
»Nisem se razšel z Makedonijo zaradi poraza, marveč zaradi nediscipline nekaterih igralcev in njihovega posebnega razmerja z mediji. Majhen incident je razdelil igralce,« je Katanec leta 2009 po porazu z Nizozemsko z 0:4 pojasnil, zakaj se je po treh letih končala njegova pot z Makedonijo.