Gorazd Nejedly, šport
Pogovori z Zlatkom Zahovičem so vedno zanimivi. Je pronicljiv sogovornik, ki – preden se sprosti in pove tudi marsikaj iz zakulisja – premišljeno govori o mariborski in tudi širši nogometni zgodbi. Ta se je včeraj v sezoni 2010/11 izšla s praznikom v polnem Ljudskem vrtu ob deveti šampionski zvezdici; že drugi pod Zahovičevo taktirko. Za 41-letnega spiritus movensa vijoličnega nogometnega ustroja pa se sezona s tem še zdaleč ni končala. Pred njim je eno od usodnejših in pomembnejših obdobij: prestopni rok in urejanje vseh podrobnosti, da bo trener Darko Milanič lahko moštvo popeljal v evropske bitke in 21. ligaško sezono.
Zlatko, bi lahko … (Zazvoni njegov mobilni telefon. Skomigne z ramo in se oglasi. Prisluhne, po dobri minuti vljudno odpravi »neznanca« in nadaljuje, ne da bi ga bilo treba sploh kaj vprašati).
Tako je to, če dober glas o Mariboru seže prek meja. Poznajo nas, cenijo nas, o nas govorijo spoštljivo, zato je mobitel nepogrešljiv v mojem poslu. Nenehno sem na preži. Maribor je namreč tako vroč, da nam ponujajo igralce z vseh strani. Gospoda, ki me je poklical, sicer ne poznam, toda ponujenega igralca zelo dobro. Praktično poznam vse nogometaše v našem delovnem območju, ki nas zanimajo ali so dosegljivi za naše razmere.
Kakšno vlogo bo imel Maribor na tržišču, bo prodajalec ali kupec oziroma katero je vaše območje?
V obeh vlogah bo. Še vedno je naš največji in najpomembnejši bazen domači. Srbija in Hrvaška za nas nimata ustreznih igralcev, tiste, ki so, uplenijo Partizan, Crvena zvezda, Dinamo, Hajduk. Ne načrtujem, da bi v člansko moštvo posegali tako drastično. Poskušali bomo zapolniti vrzeli, ki jih je razkril drugi del sezone, prodajo pa, saj vidite, narekuje gospodarska kriza. Ta nas dobesedno sili v prodajo najvidnejših igralcev. Preživljati se moramo, prostega denarja na tržišču praktično ni. Pokrovitelji dajejo, kolikor zmorejo, če sploh zmorejo. Poudariti velja, da dobršen del zaslužka namenimo za nakup igralcev iz drugih klubov. Denar tako kroži in brez naših dejavnosti na »mercatu« bi bila slovenska scena tako rekoč mrtva.
Kadrovsko kombinatoriko je narekoval spomladanski vtis, ki ni bil posebej šampionski. Kako bi sploh ocenili sezono?
Podrobno analizo še opravljamo, v glavi se mi vrti tako rekoč 24 ur na dan. Pa vendar, lahko bi bila boljša ali vsaj lepša, če bi osvojili pokalno lovoriko, toda upoštevati kaže vse podrobnosti, ki vplivajo na podobo na igrišču in ob njem. V prvem delu smo imeli takšno prednost, ki je v slovenski ligi ni mogoče nadomestiti in nas je praktično rešila. Zaradi tega smo si lahko privoščili korenitejše posege v igralski kader. K temu nas je prisililo tudi nekaj razumljivega nezadovoljstva igralcev, ki so želeli večjo minutažo, a je niso dobili, razmere na tržišču in naša usmerjenost v to, da poskušamo biti optimalni v poletnem obdobju, ko tekmujemo v Evropi. Spomladi smo tako pridobili pol leta več za uigravanje.
Kakšen status ima kapetan Marcos Tavares? Zdi se, da ste ga dobesedno izželi?
On se je preprosto odločil za Maribor. On je naš in Maribor je njegov. Igra zato, ker je zdrav, ker nima poškodb in je plačan za to. Pri njem je najbolj moteče to, da se človek dobesedno razdaja. Kot športnik bi potreboval več prostega časa in počitka zase. Praktično nima miru. Ima štiri otroke in doma je vseskozi pestro. Hkrati je izjemno dejaven v humanitarnih zadevah. Ni vrag, da tu in tam ne bi bil videti kot cunja. Zaradi tega je pred vsako tekmo v karanteni, da si vsaj malo odpočije in se osveži.
Trener Darko Milanič je imel z ustvarjanjem igre kar precej težav, saj ta in ni stekla. Čemu pripisujete blokado na igrišču?
Da razčistimo takoj. Darko je odličen trener, ki živi za nogomet in tako tudi dela. Morda ne zna ugajati javnosti, ampak sodi med trenerje fanatike. Da igra ni imela sijaja, sem izključni krivec jaz. Enostavno nisem zadel s Tomislavom Pavličićem, ki sem ga pripeljal, da bi na igrišču predstavljal igralca s št. 10. Ni se izšlo, kljub temu da je imel Pavličić odlična priporočila. Bil je eden najboljših zveznih igralcev hrvaške lige, dober strelec, podajalec, a ni se privadil na Maribor in na naše razmere. Zmotil sem se, tu ni kaj dodati. Kot drugo bi izpostavil poškodbe. Že jeseni smo izgubili izjemnega Aleša Mertlja, ki se je v prvem delu sezone uveljavil kot eden od najpomembnejših igralcev. Nadalje, spremembe v igralskem kadru zahtevajo nekaj več časa za uigravanje novincev. Eni so se ujeli, drugi se še bodo ali pa tudi ne. Proti koncu prvenstva smo v Gabrielu Da Silvi dobili dodatnega močnega aduta, toda vedeti je treba, da je k nam prišel s tako rekoč eno nogo. Zdravniški pregled je razkril, da je bila ena noga za kar 30 odstotkov slabša od druge. Zdravljenje je bilo dolgotrajno in je zahtevalo ogromno dela. Seveda, tudi meni je bilo povsem jasno, da nam je manjkal igralec z domišljijo, potezo več in tudi dobro vem, kaj takšen igralec potegne za sabo. Ob njem zaživijo še drugi, zato spomladanskih iger ne ocenjujem tako kritično kot javnost, navijači ali na primer novinarji.
Iz vašega izčrpnega poročila je mogoče razbrati, da iščete desetico, prodajate pa? Mar Roberta Beriča?
V Sloveniji smo že našli desetico, ki podaja in vodi igro ter preigrava v dvobojih ena na ena. Dobiti ali odkriti igralca takšnega kova je povsod težko, kaj šele v Sloveniji (igralca ni želel razkriti, op. p.). Pri Interblocku in Bravu smo tudi že dobili dva mlada igralca. Kar zadeva Beriča, je realnost takšna, da ga bomo težko zadržali. Lahko bi ga, ampak klub ohranjamo v dobri kondiciji tudi zaradi prodaje igralcev. Storili bomo vse, da bo šel z nami skozi evropske bitke, potem bomo poskušali iztržiti čim več. Pri tem bom vselej pozoren na to, da bodo zadovoljni vsi, ne le kluba, ampak tudi igralec. Maribor mora biti klub, ki bo prodajal okrepitve v pravem pomenu besede in za zdaj nam to kar uspeva. Večina igralcev, ki smo jih prodali, pri novih klubih sodi v višjo kakovostno kategorijo. Tudi to krepi našo blagovno znamko.
Ni kaj, NK Maribor z vami v glavni vlogi je postal najtrdnejša športna blagovna znamka na Slovenskem. Celo košarkarska Union Olimpija, ki je dolga desetletja veljala za organizacijsko nedosegljivo inštitucijo, nima tako učinkovito izdelanega klubskega ustroja, pri katerem se ve, kdo pije in kdo plača. In zdaj še služi povrhu, mar ne?
Zdajšnji Maribor ni ustvaril izključno Zlatko, marveč več posameznikov, ki predano in predvsem kakovostno delajo v korist kluba. Na vrhu piramide je predsednik Drago Cotar in njegova odlika je, da se ne vpleta v naš posel in da je odličen nadzornik. Vse je lažje, če so zadeve urejene, če vsak dela tisto, kar zna in za kar je zadolžen. Gotovo je velik uspeh, da smo presegli lokalne okvire. Mi nismo več izključno mariborski klub z nekaj privrženci v bližnji okolici, temveč klub, ki ima navijače ali simpatizerje po vsej Sloveniji. Veste, kaj to pomeni? Da nadarjeni igralci sami izberejo Maribor. Celo starši iz Ljubljane se zavedajo našega odličnega dela in nam brez pomislekov zaupajo sinove.
Po tem bi lahko sklepali, da Olimpije še ne vidite konkurenčne?
Pri njej vidim, da ne more ustvariti povezanosti z navijači. Očitno se ti ne istovetijo s klubom in ni čustvene povezave, ki je ponavadi povzročijo ljudje. O njenem pomladnem videzu pa je tako: če ne igraš za nič, si neobremenjen in brez pritiskov, je lahko moštvo igrivo, sproščeno in uspešno. Ne vem, kakšna bi bila ta Olimpija, ko bi šlo za rezultat, za lovorike.
Kaj porečete o nedokončanem štadionu v Ljudskem vrtu in o tem, da klub nima ustreznega vadbenega centra?
S tem klub praktično nima nič. Štadion je zadeva za mestno občino, podobno je z vadbenim centrom. Saj nenazadnje ne gre za člansko moštvo, marveč za stotine otrok, ki igrajo nogomet. Govorim o 400 otrokih. Za objekte so v Evropi praviloma odgovorna mesta in redki so klubi, ki imajo to možnost, da z lastnim denarjem postavljajo štadione in centre za trening. Pri nas to ne gre, ampak očitno bo tudi v tej smeri klub povlekel prve poteze. Zadovoljni bi bili, če bi nam dali zemljišče.
Je Slovenija zahtevno okolje za delovanje v nogometu?
Delujem četrto sezono, sam štejem kot tretjo. V prvi sem prišel prepozno, da bi lahko prevzel odgovornost za rezultate. Slovenija je zahtevna in tudi posebna. Pomembno je, da nogomet čutiš in ljubiš. Tu pa sem dobil občutek, da bi se šli vsi nogomet, a ne govorijo nogometnega jezika. Zelo pomembno je, kako govoriš, delaš, postavljaš pike, vejice, kakšen ton imaš. V Evropi hitro prepoznajo, s kom imajo opravka.
Do tekmecev ste pogosto osorni ali bridki. Vas ne moti, da imate ob množici privržencev tudi ostre kritike in celo sovražnike?
Na koncu da seštevek dobrega in slabega več koristi. Nogomet je produkt, ki ga je treba gledati in o katerem se mora govoriti ter pisati. Nogomet je ena sama velika polemika, zakaj je bila enajstmetrovka, zakaj izključitev, zakaj... Polemika pomeni razvoj. Osebno kritik in sovraštva ne jemljem posebej čustveno, to je del folklore in verjemite mi, da sem vse to že okusil v tujini. Glede tega imam debelo kožo. Če sodim po ljudeh in splošnem stanju v slovenski družbi, se mi bo prav lahko zgodilo, da bom nekoč Maribor zapustil z brco v riti. Ampak tudi s tem sem se že sprijaznil. Če pa bom šel po svoji volji, bom šel, ko bo Maribor uspešen.
Ali ste najdražji uslužbenec NK Maribor?
Tavaresu in Milaniču ne sežem niti do kolen. Zaslužim dovolj in zadovoljen sem, kar je najpomembnejše.
Znano je, da živite za nogomet 24 ur na dan. Kako vam ob treh otrocih uspeva usklajevati zasebno in poslovno življenje?
Če sem odkrit, pregorevam. Eno je telesni napor, drugo je psihični. Nogomet je nenehno v glavi, priključen sem na 120 voltov in bateriji počasi zmanjkuje moči. Napolniti jo bo treba. Po treh letih si bomo letos z družino privoščili daljši poletni počitek.