Zahović ne bo igral hitropotezno

Po izpadu Mairbora iz Evrope na obzorju spremembe v taboru slovenskih prvakov.

Objavljeno
24. julij 2015 00.47
26 Aleksander Rajčevič (NK Maribor), 11 Jure Matjašič (NK Zavrč), 17.7.2015, Maribor
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
Ljubljana – Kako bo rezultatski neuspeh Maribora v Kazahstanu vplival na prihodnost kluba, njegovih vodilnih mož, trenerja in nogometašev? To je v dneh po boleči zaušnici glavno vprašanje v vijoličasti družini, ki bržčas ne diha tako enotno, kot se zdi na prvi pogled.

»To je zgolj nogomet ... nobeno podjetje ni šlo v stečaj in noben delavec ni ostal na cesti.« Komentar enega od navijačev Maribora za zdaj kar drži, ali bo tako tudi v prihodnje, pa bi lahko pokazali že naslednji dnevi.

Maribor je namreč v kazahstanski metropoli igral opazno bojazljivo in nemočno, tega vtisa pa nič ne more spremeniti. V nogometu pač ne velja retroaktivnost: če si na zadnji tekmi igral slabo, tega ne more izboljšati niti morebitna sanjska predstava ob naslednji priložnosti. Prav tako bi bilo zavajajoče pojasniti mariborski mrk v igri in rezultatu z dejavnikom (ne)sreče. To bi bilo možno, če bi Štajerci v Astani trikrat zatresli okvir vrat in zapravili dve enajstmetrovki. Toda na tamkajšnjem igrišču z umetno travo je bilo prav nasprotno – mariborska igra je bila podobna nadaljevanju trenda, ki na štadionu pod Kalvarijo v najtrši obliki vlada že skoraj pol leta, dejansko še dlje. Državni prvaki namreč igrajo veliko slabše kot lani z istimi nogometaši, istim trenerjem in pod taktirko istega kadrovika.

Strategija jesen-pomlad

Za neuspeh kriviti le trenerja Anteja Šimundžo bi bilo naivno, na igrišču je vendarle delovalo enajst drugih akterjev, ki jih je pripeljal v klub Zlatko Zahović, ne Šimundža. Mariborčani so s prihodom Zahovića julija 2007 sprejeli novo strategijo, ki je vsebovala tudi »zamenjavo« jesenskega in pomladanskega dela sezone. Na ta način Mariborčani bazične priprave opravljajo pozimi (v zahodnih ligah je seveda obratno, tam načrtujejo vrhunec forme za obdobje februar-april), poleti pa so imeli lažje noge od evropskih tekmecev in so bili bolj uigrani. Zakaj je Maribor letos odpovedal v zanj ključnem obdobju sezone, bo razkrila analiza, ki jo bodo opravili vijoličasti, gotovo pa je šlo nekaj narobe. Noge igralcev so bile težke, misli pa ne povsem spočite.

Prav tako bodo morali ugotoviti, zakaj so v letu dni opazno nazadovali številni programirani nosilci mariborske igre. Tavaresu bi težko kdorkoli očital pomanjkanje motiva in znanja – še vedno je najboljši –, toda leta mu ne prizanašajo. Bolj bode v oči komaj 19-letni Petar Stojanović; ta je ob letu osorej daleč od ravni fanta, ki je lani postal najmlajši novinec v majici s slovenskim grbom, da ne naštevamo drugih (občasnih) reprezentantov, kot so Mertelj, Ibraimi (Mak), Bohar ... Celo Jasmin Handanović je potrdil sloves vratarja, ki brani »nemogoče«, a tudi prejema naivne gole.

V povprečju 28,2 leta

V seštevku gre torej za drastičen padec forme moštva, kar je napovedal že poraz v superpokalu s Koprom – kdor je to hotel videti, v redu, kdor ne, je spoznal pozneje –, podobno remi s povsem prevetrenim Zavrčem, ali pa nenazadnje že vtis s prijateljskih tekem.

Pred Zahovićem, ki je najbolj zaslužen za tri preboje v evropsko ligo in lanski ples v ligi prvakov ter hkrati odgovoren za letošnji neuspeh, so zahtevne odločitve, na voljo pa ima tri alternativne rešitve za preporod moštva. Slednje ni tako postarano, kot se zdi (začetna enajsterica v Astani je v povprečju štela 28,2 leta, brez Stojanovića pa 29,05), bolj verjetno je, da so igralci – številni so skupaj od pet do šest let – enostavno zasičeni vsakdanjika in potrebujejo spodbudo ter nove izzive. Prva možnost, da bi prebudil ekipo Šimundža, se zdi dolgoročno najmanj verjetna, kar se je izkazalo že z neuspešnim motivacijskim prijemom v »primeru Volaš-Mejač«. Če bi se Zahović odločil za menjavo trenerja (bržčas ne bo prišlo do rokohitrskih sprememb in si bo športni direktor vzel čas za premislek), bi imel na voljo najmanj dve možnosti. Po prvi bi prišel v klub trener s slovenskega območja, kar bi pomenilo tudi pomladitev igralskega kadra (do konca prestopnega roka je več kot mesec dni), po drugi bi Zahović angažiral dražjega tujca z večjo avtonomijo in avtoriteto, ki bi lahko predramil zaspano moštvo le z »lepotnimi popravki«. Štajerci ne bodo hiteli z odločitvami.