Zakaj Maribor potrebuje Mandarića?

Ali v Mariboru in okolici obstaja domače – zasebno ali državno – podjetje, ki lahko v trenutku izplača 15 milijonov evrov? Ne da bi uporabljalo politične zveze in poznanstva za stiskanje za vrat banksterje, da bi se lahko dokopalo do nezaščitenih kreditov, ki bi morda pozneje postali breme davkoplačevalcev. Recimo, da je politika z ustrezno zakonodajo neodgovorna dejanja iz preteklosti pometla in da kreditiranje izbrancev brez pravega kritja ni več mogoče. Recimo, da je šla poslovna elita skozi moralno in etično katarzo ter iz nje izšla očiščena. Recimo, da se je tudi v štajerskem glavnem mestu oblikovalo zdravo jedro vplivnih uspešnih in neodvisnih lokalpatriotov, ki bi mestu z veliko potenciala omogočili silovit razvojni pospešek.

Predpostavljam, da tako, kot naj bi bilo, v Mariboru še ni, na vprašanje o podjetju z novci pa je odgovor enostaven. Denar ima NK Maribor.

Maribor ima v trezorju, če še nima, pa bo imel, najmanj 18 milijonov evrov, ki jih je zaslužil z neposrednimi nogometnimi aktivnostmi na igrišču in na tržišču delovne sile. Maribor je tudi društvo. Kar pomeni, da ni v zasebni lasti. V primerjavi s ŠD NK Olimpija, ki jo s 74-odstotnim lastniškim deležem prek FC Olimpija obvladuje Milan Madarić, je tudi naš. Da sem še bolj lokalen, je mariborski in od Mariborčanov.

Zdaj pa k bistvu. Mesto Maribor je v obdobju prestrukturiranja ali gospodarskega oživljanja. Pred kratkim se je na mestni ravni bila bitka o tem, kdo bo plačal obnovo že pošteno načete zahodne tribune stadiona v Ljudskem vrtu. Pod pritiski neizprosne nogometne javnosti so mestni svetniki odločili, da bo ob manjši asistenci NK Maribor večinski plačnik 5,5 milijona evrov ovrednotene investicije mestna občina. Nenogometni del svetnikov in javnosti sta bila ogorčena, ker da Maribor potrebuje denar za veliko drugih projektov – predvsem socialnih. In da naj klub, ki je zdaj poln denarja, kar iz svoje blagajne plača obnovo. Saj da je največji uporabnik. Ni pa lastnik, ker je to MO Maribor. Ampak to še ni vse. Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB) prodaja štiri hotele in zemljišča, za katere je bil rok za oddajo zavezujočih ponudb petek. Prodajna vrednost vseh je 6,7 milijona evrov in z verjetnostjo, da se bo prodajni postopek sfižil, bo v naslednjem poskusu znesek še precej nižji. MO Maribor si želi, da bi hoteli čim prej dobili aktivnega lastnika. Domnevam, da si želijo, da ostanejo v domači lasti.

NK Maribor ima višek kapitala, ki bi ob soglasju mestne politike vseh barv lahko takoj osrečil MO Maribor. Kaj je lepšega, kot da obnovo tribune in odkup hotelov financira nogometni klub, s čimer bi vse ostalo v mariborski družini. Nazadnje bi bila simbioza z nogometom zaokrožena, saj pod in na Pohorje poletje privabi na desetine klubov in na stotine športnih turistov.

NK Maribor in vodilni uslužbenci s športnim direktorjem v suspenzu Zlatkom Zahovićem na čelu so – po namigu iz mesta ob Dravi – največja ovira za transakcijo, ki bi bila lahko pogubna za NK Maribor. Morda je tudi zaradi tega del interesne javnosti tako odločno zahteval Zahovićevo glavo po njegovem neprimernem obračunu z enim od novinarjev, saj bi bil z njegovim slovesom odstranjen eden od najbolj trdnih branikov pred vdorom v klubsko blagajno. Ki jo, mimogrede, polni predvsem športni del kluba, medtem ko pokrovitelji ne dosegajo niti deset odstotkov prihodkov. Resnici na ljubo, klub jih zdaj ne potrebuje, temveč takrat, ko bo šepalo na evropskem igrišču in tržišču.

Olimpija nima Zahovića in za zdaj tudi mariborskih skrbi. Ima Milana Mandarića, ki ga zanima izključno posel. Če bi ga imel NK Maribor, ne bi imel težav, kaj storiti z zaslužkom in Zahovićem. Denar bi šel lastniku, Zahović pa bi bil že bivši (kot je bil na hitro odstavljen Marko Nikolić) in klub ne bi bil ujetnik njegovih uspehov. Sporočilo je jasno. Klub je odvisen od tistega, ki prinaša denar. In Mariboru ga Zahović!