Zgolj prihod Ancelottija ne bo dovolj

Ljubljana – Najbolj vneti privrženci italijanske nogometne reprezentance si še niso opomogli po izpadu »azzurrov« v kvalifikacijskem dvoboju za SP 2018 s Švedsko. Eni kažejo s prstom v vrh zveze (FIGC), drugi v selektorja Giampiera Venturo, najbolj realni priznavajo: le vprašanje časa je bilo, kdaj bo »calcio« prvič po letu 1958 preživel poletje brez udeležbe na mundialu.

Večinsko mnenje nogometne družine na »škornju« lahko opišemo s komentarjem Paola Cannavara, branilca Sassuola in brata Fabia Cannavara, enega najboljših branilcev doslej, leta 2006 svetovnega prvaka in dobitnika prestižnega priznanja zlata žoga. Četudi Paolo ni zvezdnik težke kategorije, je nemara zadel bistvo italijanskih težav.

»Prvenstva v Rusiji nismo izgubili s Švedsko. Izgubili smo ga 15 let nazaj, ko smo začeli v naš nogomet množično novačiti delavce z vseh koncev sveta, ki so začeli odžirati prostor najbolj nadarjenim italijanskim fantom. Dali smo jim denar in slavo ter jim obogatili znanje s pomočjo italijanskih trenerjev, še danes najboljših na svetu. Sprašujem se, ali smo dosegli dno in spoznali našo zmoto. Čast Gigiju Buffonu, ki je zamudil priložnost, da bi postal edini doslej s šestimi svetovnimi prvenstvi na svojem računu, kljub temu pa nam je vsem nastavil ogledalo. Upam, da so bile njegove solze zadnje za naš nogomet. Podprimo mlado Italijo, ki prihaja!« je zapisal Cannavaro.

Italijani bodo nemara res začeli (r)evolucijo z dna, saj tako nizko niso kotirali že 60 let. Po slovesu od SP 2018 seveda ne bo konca sveta, prav tako na Apeninskem polotoku ne bodo prenehali igrati nogometa, tudi svetovno prvenstvo brez Italije ne bo nič manj zanimivo za navijače, ki ne domujejo v 60-milijonski državi. Gotovo bodo v naši zahodni soseščini zavele temeljite spremembe, stopili bodo na novo pot – podobno kot Nemci po letu 2004, Francozi po letu 2006 in, ne nazadnje, v zadnjih desetih letih tudi Angleži, ki že nizajo lovorike v mlajših selekcijah – letos so postali kadetski in mladinski evropski prvaki ter svetovni prvaki U-20! – in bi se lahko kmalu približali zanje zgodovinskemu mundialu 1966.

Pot do uspeha bo seveda trnova, štirikratne svetovne prvake naj bi vodil po njej Carlo Ancelotti, eden najtrofejnejših trenerjev v 150-letni zgodovini čudovite igre z žogo. Tako od predsednika FIGC Carla Tavecchia zahtevajo rojaki, ki so v posebni anketi Gazzette dello Sport izbrali prav brezposelnega »Carlita« (67,4 %), sledi Venturin predhodnik Antonio Conte (21,9 %), v ozadju sta ostala Max Allegri (5,4 %) in Roberto Mancini (5,3 %). Jata razvajenih italijanskih nogometašev nemara res potrebuje nekoga z visokim pedigrejem in najvišjo avtoriteto znanja. Zgovoren je bil denimo odziv Danieleja De Rossija na selektorjev poziv, naj se ogreje za vstop v igro v drugem polčasu povratne tekme s Švedsko. »Zakaj vraga bi vstopil jaz, saj morano zmagati?« mu je zabrusil De Rossi in pokazal na Lorenza Insigneja, ki je sedel poleg njega. Ventura je želel odstopiti že po porazu na Švedskem, ko so nekateri igralci zahtevali drugačen sistem igre in drugačno začetno enajsterico ...

Ne glede na pot, ki jo bodo izbrali v prihodnje Italijani, jih čaka velik izziv. Brez nastopa na svetovnem prvenstvu bodo namreč neposredno izgubili od 500 do 600 milijonov evrov. »Če upoštevamo še oportunitetne stroške, bomo izgubili čez milijardo evrov,« pa je zagotovil nekdanji prvi mož zveze Franco Carraro. Da čaka trdo delo vse, ne le Ancelottija, pa je zatrdil legendarni trener Arrigo Sacchi, ki prav tako zahteva večje zaupanje v novi val nogometašev.

»Poraz s Švedsko je nenaden, toda le 'otrok' neuspehov že na prejšnjih mundialih v Južni Afriki in Braziliji. Ventura bo seveda zdaj priročen grešni kozel. Insigne? Nogomet je ekipni šport, nihče ne more sam spremeniti poteka tekme. Ancelotti? Carlo je odličen trener, toda zgolj njegov prihod ne bo dovolj. Treba ga je podpreti pri uvajanju sprememb in prenovi, začeti je treba z mladimi,« je dodal 71-letni trenerski upokojenec. J. S.