Žoga na tleh in v nogah dvignila Stožice

Ljubljana – Bitka še zdaleč ni dobljena, toda Olimpija je po »prvem pokalnem polčasu« dvoboj z Mariborom spremenila v srhljivko z zaključnim dejanjem v sredo v Ljudskem vrtu. S prvo letošnjo zmago in prvo pod taktirko novega trenerja Safeta Hadžića je na noge dvignila tudi navijače in obudila upe, da sezona še ni povsem izgubljena.

Pa tako malo je treba ... Da navijači dvignejo zadnjice s sedežev, srčno in glasno spodbujajo nogometaše. Olimpija je bila z zasedbo brez zimskih novincev, z igralci, ki so bili že odpisani ali na stranskem tiru, telesno omejena, toda večji del derbija tehnično dovršena in tekmovalna, kot da je lovila zadnji vlak. Ljubljanski navijači so od prve minute takoj prepoznali, da vidijo »drugo pesem«: igro. Nekaj, česar v tej sezoni niso videli pogosto ali predvsem redko. Igrala je brez divjanja in nepotrpežljivega ter nesmiselnega nabijanja žoge naprej v upanja, da se bo nekaj izcimilo. Še, ko ji ni preostalo drugega, ko so igralce vzkliki in spodbuda s tribune vendarle zapeljali v negotov, na trenutke nenadzorovan juriš v izdihljajih tekme, je bila njena podoba nogometna. In iz tega se je nekaj le razpletlo, dva gola, eden tudi čudežen Leona Benka, zaradi katerih se je nasmeh na obrazih zeleno-belih privržencev raztezal od predsednika Milana Mandarića do doslej mrkih in kritičnih kibicev.

»Živeli smo za tekmo in si 'podarili' gola,« je kratko in jedrnato povedal eden od zeleno-belih junakov, trener Safet Hadžić. Kdo ve, morda ne bo imel več priložnosti za veselje, kot ga je imel v sredo zvečer, toda njegove taktične poteze in drugi prijemi so – hvala bogu – razbili nekaj zgrešnih in zakoreninjenih mitov, da je dovolj že neizmerna količina teka in znojenja. Nogomet je vendarle igra, ki je všečna in privlačna takrat, ko se igralci »žogajo«, uživajo in poskušajo favoriziranega tekmeca zasenčiti. V veliki meri se je Ljubljančanom preobrazba od delavcev do umetnikov z ohranjenimi delovnimi odlikami posrečila. Nagrajena je bila tudi s srečo, brez nje pa velikih zmag ni.

»Sproščeni smo, vzdušje je domače, na igrišču smo bili v določenih delih igre tudi dobro postavljeni. Veliko smo se pogovarjali, se zbrali in končno prišli do te točke, ko se je sprožil zasuk,« je z zadovoljstvom razkrival vnovični kapetan Nemanja Mitrović.

Mariborčani so v obdobju manjše krize. V zadnjih štirih tekmah so premagali le najslabše v ligi Radomlje. S tesnih 1:0. Neodločeno so igrali v Celju in Krškem, zdaj so še izgubili. V krizi je prvi strelec Luka Zahović, v Stožicah je bržkone zastreljal finale. Bolezen mu je vzela preveč moči, njegova ubijalski občutek in čarobni dotik sta izginila. Strokovni štab ga poskuša obuditi z igrami, morda pa bi bilo bolje, če bi izpustil kakšno tekmo in si napolnil baterije.

Trener Darko Milanič si lahko naprti krivdo za poraz z napačnimi odločitvami. Skupaj s športnim direktorjem Zlatkom Zahovićem in s širšo nogometno javnostjo se je lahko prepričal, da Maribor še zdaleč ni »nad vsemi«. Spomladi je nemoč drugih pošteno skrivala mariborske slabosti. Olimpija jih je razkrila, s čimer je tudi povrnila osnovno razvojno vodilo: da tekmeca s premagovanjem razgalja, motivira in spodbuja.

V sredo v Ljudskem vrtu bo pekel! Vloge favoritov pa so se zamenjale.