Edward Aloysius Murphy, ameriški inženir, ki je ob težavah pri testiranju raket ugotovil, da če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo, bi bil verjetno že kar neizmerno ljubosumen na Union Olimpijo, če ga ne bi pokopali že leta 1990.

Ljubljana - Njegovi znameniti Murphyjevi zakoni, izreki in njihove izpeljanke počasi ostajajo v senci vse mogočih tegob, ki z vseh strani tolčejo po tivolskih košarkarjih. V glavnem kajpada po njihovi krivdi, zato splošni komentar po sredinem porazu z Maroussijem sploh ni več zapleteno opravilo. Negativno oceno si zaslužijo vsi, od predsednika kluba do zadnjega igralca in uslužbenca.

Union Olimpija je namreč iz nekoč uglednega evroligaša postala hvaležna tarča cinikov, bolj ali manj posrečenih šal in vsesplošnega pljuvanja – in kar je najhuje, povsem upravičeno. Kar je v sredo prikazala v Atenah, prekaša vse najslabše, kar smo doslej videli v slovenski košarki, in tega ni bilo malo. Škandalozna predstava preprosto onemogoča analizo posameznih segmentov igre ali nastopajočih. Kot bi iz zaboja gnilih jabolk poskušali izluščiti bolj ali manj neokusna.

Potem ko smo v zadnjih tednih poslušali pojasnila, da je Olimpijino moštvo neuigrano, da so nekateri košarkarji poškodovani ali rekonvalescenti, drugi spet »pacifisti« po značaju in temu ustrezno nebojeviti, je jasno, da čas ne bo uredil razmer. Še manj je možnosti, da bi lahko komu koristili stalni očitki Jureta Zdovca na račun njegovih podrejenih. Nenazadnje je imel on ključno besedo pri sestavi ekipe in mu je niso podtaknili.

Ustvaril se je celo vtis, da je on boljši trener, kot znajo njegovi košarkarji igrati, kar je v seštevku s poskusi obujanja mrtvih duš zlepa ali zgrda pripeljalo do (pod)zavestnega revolta. Še posebej, ker so igralci po prvih Zdovčevih grožnjah z »ukrepi« uvideli, da ima zavezane roke zaradi njihovih visokih in trdnih pogodb.

Če bi koga odpustili, bi ga še vedno morali izplačati do konca, zaradi večno prazne tivolske blagajne pa si ne bi mogli privoščiti nadomestnega moža. In realno ne bo imelo moštvo velike koristi niti od zadnje trenerjeve napovedi, da bo v zadnjih treh tekmah evrolige potisnil v ospredje košarkarje, ki so doslej igrali manj. Le najdražji člani ekipe se bodo še manj znojili.

Ali koga sploh preseneča, da je Olimpijin ustroj, ki se je zbral po spletu čudnih okoliščin in motivov, v takšnih okoliščinah monolitno otopel? Ali da je košarkarjem že skoraj vseeno, če Maroussijevi srčni povprečneži iz njih brijejo norca? Zdovc s svojo neprožnostjo in za marsikoga previsokimi merili nesporno nosi lep del krivde za vsesplošno malodušje, ki bi lahko zdaj izbruhnilo tudi v tekmah lige NLB.

Toda pred naslednjimi potezami bi se veljalo pošteno zamisliti, kakšno sporočilo želi poslati Union Olimpija. Je res edina možnost, da je njen trener tudi prijatelj košarkarjev, kot je bil reden primer v zadnjih letih? Če jih kdo privije, pa urno skrijejo glavo in noge v oklep. Kot želve, za katere vemo, da niso ravno vešče košarke.