Tiskane izdaje
Ljubljana - Športniki, tudi slovenski, vsak dan znova dokazujejo, kako veliko srce imajo. V zadnjem obdobju časopisne stolpce polni srčno, požrtvovalno in plemenito dejanje Andreja Mraka, prostovoljnega gasilca in dolgoletnega dirkača v reliju iz Spodnje Idrije, ki je v hudi prometni nesreči v Luciji poskrbel, da v enem od gorečih avtomobilov nista ugasnili življenji dveh Italijanov.
Kako in zakaj je prišlo do nesreče, v tej zgodbi niti ni pomembno. Andrej Mrak se je kot prostovoljni gasilec, usposobljen tudi za reševanje v prometnih nezgodah, v dogajanju znašel, ko se je vračal z oddiha v Umagu in se z družino - partnerko Majo Hribar, tudi znanim imenom v slovenskem avtomobilističnem športu, štiriletnim sinom Alexom in komaj trimesečno hčerjo Živo - znašel v kilometrski koloni na klancu med Valeto in Lucijo. Petdeset metrov pred njim je počilo in se vžgalo, ognjeni zublji so obliznili pločevino štirih jeklenih konjičkov, v enem od njih je ostal vkleščen italijanski par. Mrak ni pomišljal niti za sekundo, pograbil je gasilni aparat, če mu čas ne bi polzel skozi prste, bi tudi škatlo s prvo pomočjo iz prtljažnika (naknadno mu jo je dostavila Maja, ki je pritekla za njim) - in kar v kratki majici, kratkih hlačah in natikačih stekel do prevrnjenega kombija, v katerem je opazil premikanje. »Še dobro, da je bil eden od Italijanov oblečen v belo majico, da sem ga sploh zaznal,« se spominja 37-letni idrijski junak.
Z gasilnim aparatom je Mrak razbil vetrobransko steklo in italijanska (ne)srečnika lastnoročno potegnil iz goreče karoserije. Najprej moškega, ki je imel po glavi že opekline, nato še njegovo sopotnico. Pri tem jo je skupil tudi sam, porezal si je levo roko in imel stopala polna črepinj, a o tem v tistem trenutku ni pomišljal. Le to mu je bilo pomembno, kaj bo z obema rešencema. Pregledal ju je in k sreči sta jo odnesla brez hujših posledic, zgolj z blažjimi opeklinami, on pa je moral v izolsko bolnišnico v povoje in po nekaj šivov. Njegov odziv je bil strokoven, nemuden, učinkovit, ob tem pa sam poudarja: »Lep občutek je, če narediš to, kar je v tistem trenutku treba storiti, ne da bi ogrožal sebe.« Vse je počel nagonsko, močno povišan pulz je začutil šele, ko je bilo vse že mimo. Zgodilo se je v nekaj odločilnih trenutkih, vsako oklevanje bi bilo lahko usodno.
Andrej Mrak se je idrijskim prostovoljnim gasilcem pridružil takoj, ko je začel guliti šolske klopi. Danes je član tamkajšnjega gasilskega društva že tri desetletja. Poslanstvu gasilca reševalca je zavezan do groba, to ima očitno v genih, saj je bil gasilec tudi njegov dedek. Poleg tega je Andrej tudi vodja projektov pri Hidrii in dirkač v reliju. »Nisem profesionalni gasilec, ki bi se dnevno srečeval s podobnimi primeri,« poudarja heroj iz Spodnje Idrije. Profesionalni gasilci in reševalci so prišli pozneje, priče nezgode so poklicale številko 112. Mrak, ki sorodnikom in prijateljem rad podarja gasilni aparat za novoletno darilo, je po junaškem dejanju na hitrico pogasil še manjši požar v drugem avtomobilu, vpletenem v nezgodo.
Nekaj hrabrih, plemenitih, junaških sekund je Andreju Mraku zasukalo življenje. Njegova zgodba je hitro zaokrožila po Sloveniji, sokrajani ga častijo, kot se za takšen podvig spodobi, sam se ob tem le zadržano nasmehne: »Ob tolikšni pozornosti mi je, priznam, občasno že kar malo nerodno.« Ni mu treba biti za kaj. In naj se športniki čim večkrat pojavljajo v takšnih herojskih zgodbah namesto, denimo, v stavniških ali dopinških aferah.
