V. D., šport
Svet filma, glasbe in športa ponavadi povezujejo dobrodelne akcije, pokroviteljstva in lastništvo klubov. Le nekaj glasbenikov je tudi v funkcionarskih vodah. Med režiserji je najbolj slavni športni funkcionar postal Emir Nemanja Kusturica. Ob koncu leta so ga izvolili za predsednika srbske smučarske zveze.
Domala soglasna izvolitev (proti je bil le eden od 42 članov predsedstva) pa ni presenečenje. Tudi srbski tisk je izvolitev pospremil večinoma z vestjo, da je pač postal predsednik. Najbrž zaradi tega, ker smučanje ni nogomet ali košarka. Zanimanje Kusturice za smučanje sodi v sklop tega, kar zadnje desetletje počne ob ustvarjanju filmov in vodenju festivala Küstendorf. Misijonarsko se je posvetil varovanju in zaščiti življenjskega prostora kot najvišji prioriteti človeka in političnega boja. Nad Mokro Goro pri Užicah je zgradil etno vas Drvengrad, smučišče in vse spremljajoče objekte.
Na mestu predsednika je nasledil znana srbska politika - Rasima Ljajića in Mladena Dinkića. Nekateri so njegovo izvolitev proglasili za »politično obarvano«, kot Vuka Jeremića za predsednika teniške zveze in Dragana Đilasa za predsednika košarkarske zveze. Kusturica pravi, da pri njegovi izvolitvi ni nobenega »ozadja« oziroma da se vidi v vlogi osebe, ki bo s svojim ugledom pomagala pri komunikaciji z državo. Prepričan je, da ima Srbija genetski potencial, močno voljo po preživetju in močan tekmovalni duh ter dovolj smučišč za množičnost kot osnovo za uspeh.
Zanimivo je Kusturičevo razmišljanje o vlogi staršev v sodobnem športu, ki jih vidi kot gonilno silo kakovostnega razvoja. Ob tem je izpostavil teniškega šampiona Novaka Đokovića, nekoč sicer nadarjenega alpskega smučarja, ki je s pomočjo staršev postal to, kar je. Tudi Kusturici se je zgodilo nekaj podobnega. Starša sta prodala hišo, da je lahko študiral v Pragi in nato posnel prvi film, ki pa so ga prepovedali. »Kdo ve, kaj bi se zgodilo z menoj, če ne bi imel podpore staršev. Menim, da je osnovna težava v smučanju in športu nasploh najti soglasje med željami in zahtevami staršev ter sedanjimi možnostmi za razvoj,« Kusturica verjame, da bo s smučarsko akademijo kot valilnico talentov približal smučanje ljudstvu.
Slovitemu režiserju je jasno, da bo alpsko smučanje težko doživelo takšen razmah, kot ga je denimo srbski tenis, ker »beli šport strmin« navzlic častitljivi starosti 90 let pač nima tako bogate tradicije kot »beli šport z loparjem«. Dejstvo pa je, da je zanimanje čedalje večje, Kopaonik, Stara Planina (športni center gradi Dinkić), Zlatibor, Brezovica in druga smučišča pa se razvijajo. Srbsko tekmovalno smučanje je bilo v ranjki Jugoslaviji povsem v senci slovenskega. Med alpskimi je bil tekmovalno najbolj znan nekdanji beograjski študent iz Maribora Dušan Senčar, vse pa se je vrtelo okrog družine Nišavić. Po razpadu Jugoslavije so Srbi prvič kot samostojna reprezentanca nastopili leta 1998 na olimpijskih igrah v Naganu, najbolj znana smučarka pa je bila Jelena Lolović, ki je devetkrat osvojila točke svetovnega pokala. V novejšem rodu sta najbolj obetavna Nevena Ignjatović i Mladen Pešić. Tisti, ki poznajo trmastega Kusturico, menijo, da bosta dobila pravšnjo podporo. Se bo sen o smučarskem Noletu uresničil?