Bolj kot razsipnost bolijo prelomljene obljube oblasti

Ponos izbranih Brazilcev, ki so skozi svojo državo nosili olimpijski ogenj, se je na ulicah Ria de Janeira spremenil v nočno moro. Namesto ritmov sambe in karnevalskega vzdušja jih je »čudovito mesto« (cidade maravilhosa po portugalsko) pričakalo v bolj mračni in bojeviti izvedbi. Množica protestnikov, razbesnelih zaradi visoke cene olimpijskih iger in teptanja pravic najmanj premožnih, je na vsak način želela pogasiti olimpijski ogenj, nad katerega so se spravili z vedri vode in celo z gasilnimi aparati.

Ognja jim čez živo pregrado policistov ni uspelo ugasniti, toda podobe obračunavanja protestnikov in policistov, zaradi katerih so bile ulice zastrte z dimnimi zavesami solzivca, so še enkrat več spomnile na stanje v državi, ujeti v najhujšo gospodarsko krizo v zadnjih stotih letih, politično nestabilnost in začaran krog korupcije.

Pozabljeni mali človek

Projekt OI je bil pred sedmimi leti naslikan kot priložnost za razcvet gospodarskega središča Brazilije in močnejšo socialno povezanost med različnimi sloji – med prebivalci favel z družbenega roba 12-milijonskega mesta in elit iz sosesk, kot so Ipanema, Leblon in Barra da Tijuca. Toda Eduardo Paes, župan Ria iz vrst elit, je z izgovorom, da primanjkuje denarja v zveznem proračunu, že razmeroma hitro nakazal, da ambicioznega načrta, ki bi omogočil boljše življenje prebivalcem favel, ne bo uresničil. Še več, da bi naredil prostor prometnim povezavam in olimpijskim objektom, je z domov v favelah med letoma 2009 in 2013 razselil okoli 20.000 družin (približno 70.000 ljudi).

Čeprav predstavljajo domujoči v favelah približno petino vseh prebivalcev v ožjem središču Ria (6,4 milijona), se je večina denarja iz olimpijskega proračuna stekla v projekte, povezane s četrtjo Barra, kjer živi zgolj 300.000 ljudi. Kakšno je njihovo finančno zaledje, kaže podatek, da vplačajo kar 30 odstotkov vseh pobranih davkov v Riu.

Imeti posest v Barri, kjer stoji tudi olimpijska vas, je iz leta v leto slajše. Zasluge za to večina pripisuje tamkajšnjim veleposestnikom in milijarderjem, kot je Carlos Carvalho, ki naj bi predvsem s finančnimi argumenti in poznanstvi prepričal politiko v nadaljnji razvoj »njegove« četrti. Verjetno ni naključje, da je državni denar iz Ipaneme tjakaj pripeljal tri (ali celo štiri) milijarde dolarjev vredno podzemno železniško povezavo. Strogo središče in Barro povezuje tudi več ekspresnih avtobusnih linij, medtem ko bodo morali številni prebivalci drugih predelov Ria še naprej preživljati ure in ure za vožnjo v in iz službe.

Državne milijarde na računih gradbenikov

Če uporabimo športno analogijo, bodo prebivalci manj uglednih četrti najverjetneje izšli kot poraženci olimpijskih iger, člani elit pa kot zmagovalci. Carvalho bo denimo olimpijsko vas spremenil v luksuzna stanovanja, kar je diametralno nasprotje filozofiji londonskih iger, kjer so se v stanovanja po športnikih naselili manj premožni Londončani.

Na račune gradbenih podjetij in peščice najbolj vplivnih družin se bodo stekle milijarde. Brazilija je s subvencijami in davkoplačevalskim denarjem sodelovala pri infrastrukturnih projektih, vrednih okoli sedem milijard dolarjev. Rio ima prenovljeno pristanišče, nove in obnovljene železniške povezave, ceste, štadione, muzeje in obmorsko kolesarsko pot, ki je klonila pod močjo morskih valov in med kolapsom pokopala dva kolesarja.

Skupno naj bi igre v Riu stale med 11 in 12 milijardami dolarjev. Znesek ni pretresljiv v primerjavi z računi, ki so jih plačevali nekateri prejšnji prireditelji – ocena stroškov prirejanja iger in izvedbe infrastrukturnih projektov v Pekingu 2008 nanese 40 milijard dolarjev, v ruskem Sočiju 2014 pa kar 51 milijard dolarjev. Toda dejstvo, da igre v Riu ne bodo med najdražjimi v zgodovini, še ne pomeni, da so poceni za državo, katere bruto domači proizvod bo v dveh letih upadel za več kot sedem odstotkov.

Samo varnost, športna infrastruktura in tekmovanja v Riu bodo stali 4,6 milijarde dolarjev, ocenjujejo raziskovalci na univerzi v Oxfordu. Olimpijske igre bodo tako vsaj 50 odstotkov dražje od prvih predvidevanj. To seveda ni nikakršno presenečenje, saj v zgodovini ni bilo iger, ki bi ostale v načrtovanih finančnih okvirih – Barcelona 1992 je bila 266 odstotkov dražja od načrtov, Lillehammer 1994 za 277 odstotkov, Soči pa 289 odstotkov. A to je slaba tolažba za tiste, ki so si ob visokoletečih obljubah politikov izpred sedmih let obetali največ, po kupčkanju med gospodarskimi in političnimi elitami ter gospodarskem kolapsu pa bodo ostali brez vsega.