Tiskane izdaje
Vsaka štiri leta so izrečejo podobne misli in se ponovijo isti prizori. Vsaka štiri leta pride čas za olimpijske igre. Ob vsem pompu, ki spremlja izvedbo tega najbolj množičnega športnega dogodka na svetu, ostane povsem spregledano, kako paradoksalna je sintagma »olimpijske igre«, ki so si jo izmislili na koncu 19. stoletja. Megaspektakel, v katerega je dogodek prerasel v 21. stoletju, že dolgo nima več veliko skupnega z benignim izrazom »igre«.
Spričo zadnjih dogodkov lahko skoraj brez cinizma ta izraz uporabimo tudi za politični pogon te velike predstave, ki takorekoč v zadnjih minutah pred poletom letal proti Braziliji z raznimi mednarodnimi organizacijami, od protidopinške do športnega sodišča, pritiska na Ruse. A ne gre za to, da bi želeli zabavljati nad tem megadogodkom, ki mu je najlaže očitati zlizanost s politiko, biznisom in kapitalom. Takšne povezave so očitne brez posebnih analiz, zato so obvezen del štiriletnega rituala pač tudi kritike, v katerih ponavadi najraje sodeluje tisti del javnosti, ki je od telesnih oblik izražanja še najbolj oddaljen. Velja pa opozoriti, da je izraz »olimpijske igre« v veliki meri zavajujoč. Veliko bližje uradni resnici bi se slišalo, če bi dogodek, ki se, verjamem, močno dotakne vsaj 12 tisoč tekmovalcev, poimenovali denimo »olimpijsko prvenstvo«. Ker za to namreč gre: tisoči mladih z vsega sveta so se štiri leta bojevali s seboj in tekmeci, da bi izpolnili normo, ki jim bo omogočila, da pred očmi vsega sveta tekmujejo za prestižni naslov prvaka.
Nepredstavljivo je, mimogrede, da bi zaradi dopinških grehov nekaterih odvzeli to možnost stotinam ruskih športnikov, ki so leta in leta podrejali vse svoje življenje prav temu nastopu. V vsem tem času je bilo tudi njihovo življenje - podrejeno špartanskemu drilu - daleč od igre. Prav tako kot je daleč od igre tudi vrhunski šport, katerega, tako pač je, ne bi bilo brez velikega kapitala. Ne le zato, ker je vrhunski šport - z natančnimi izmerami višine, hitrosti in moči, ki jih omogočajo nadvse podrobna pravila in primerljivost pogojev - sam po sebi že podoba kapitalistične produkcije; ampak tudi zato, ker se brez velikega kapitala, danes ne obdela niti eno polje, na katerem raste vsakdanji kruh tudi za najbolj goreče nasprotnike olimpijskega gibanja - ali kapitalizma.
Izraz igre predstavlja namreč nekaj povsem drugega kot podobo zagrizenih bojev za olimpijska odličja. Pravzaprav je označiti z igrami vse te dramatične boje zmage in poraze - v katerih tečejo pristne solze radosti in bolečine, ki so nabiti z najmočnejšimi čustvi, ki v enem samem odločilnem trenutku potegnejo iz športnika, kar je v njem najboljšega ali najslabšega - že kar pejorativno. Igre so bile še, ko so se naši predniki na vasi preganjali čez drn in strn za kakšno cunjasto žogo in si pri tem sproti izmišljevali pravila ter jih med huronsko zabavo tudi kršili.
Današnja olimpijska tekmovanja so daleč od ljudskih iger, na katerih je ob obilici smeha sodelovalo staro in mlado. So pač tekmovanja, ki ne prenesejo - igre, čeprav se ji, na srečo, tudi ne morejo izogniti. Sama športna tekmovanja s s svojimi pisanimi in nepisanimi pravili poteka in vedenja omogočajo igre, v katerih bodo zmagovale ali se zatajevale strasti, v katerih bo obilo veselja, vzhičenosti, ponosa, pa tudi žalosti, obupa in razočaranj.
V teh izbruhih čustev je nekaj subverzivnega, nekaj, kar se upira goli produkciji športnega rezultata. Prav ta podtalna sporočilnost olimpijade je tista, zaradi katere bo letošnji megaspektakel znova prikoval pred ekrane milijarde gledalcev. Za nekaj kratkih dni bo znova prevladala iluzija mednarodnega bratenja mladih, srečnih in veselih ljudi, ki se med seboj spoštljivo merijo po načelih poštenega boja. Takšna iluzija pravičnega, poštenega sveta pa brez udeležbe Rusije preprosto ni mogoča. In samo zaradi takšne iluzije si olimpijski spektakli še zaslužijo ime igre.
