Kar štirje aduti za kolajno

Od kolajne Andraža Vehovarja v Atlanti 1996 mineva natanko 20 let, zakladnica odličij slovenskih slalomistov pa odtlej še čaka nov bogat plen, četudi Slovenci že vrsto let krojijo dogajanje v svetovni eliti, v svetovnem pokalu, na svetovnih in evropskih prvenstvih. Tudi letos bodo med favoriti za osvojitev žlahtne kovine, tokrat pa v širši krog spadajo kar štirje čolni, toliko kandidatov za kolajno doslej še niso imeli.

Kar težko je verjeti, da Vehovar v vsem tem času še ni dobil naslednika, vsi štirje moški potniki za Rio pa so že uveljavljeni slalomski veterani z nizom uspehov na mednarodnem področju, prav vsi so se v zadnjih letih z vsaj enega večjega svetovnega tekmovanja vrnili z odličjem. Pri priznanem mednarodnem podjetju Infostrada so denimo že lani poleti naredili virtualno lestvico slalomskih kolajn in Benjamina Savška postavili na vrh razpleta kanuistične tekme, visoka ocena Ljubljančana pa je bila posledica izjemno stabilnega rezultatskega obdobja v zadnjih letih, ki pravega nadaljevanja (še) ni imelo zgolj letos. V zadnjih treh letih se je denimo z vsakega SP vrnil z odličjem (2013/3., 2014/2., 2015/2.). V štirih letih se mu je to dvakrat posrečilo tudi na EP (2012/3., 2015/1.), kolajne v skupnem seštevku svetovnega pokala pa so njegovo suverenost le še potrjevale.

Njegov dominantni niz letos sicer še ni dočakal prave potrditve, saj na tekmah za svetovni pokal in tudi EP ni prišel med najboljše, vendar je prepričan, da ne gre za težavo s telesno ali psihološko pripravljenostjo. »Ko sem se poglobil vase, sem ugotovil, da hočem na silo doseči rezultat, da bi lažje dočakal začetek OI. A tako ne gre. Po tistem sem naredil korak nazaj in se lažje spet lotil priprav na glavni cilj sezone oziroma kar štiriletnega obdobja,« pravi slovenski kanuist, ki je pred štirimi leti v Londonu končal osmi. »Opozorilo v pripravljalnem obdobju je prišlo pravočasno, do OI je še dovolj časa za umirjene priprave, obenem pa ne želim razmišljati o izidu, ampak predvsem o svojih nastopih. Čoln je trši kot prejšnji, kar je pozitivno, in v njem se dobro počutim,« trdi 29-letnik, ki mu zdaj ob bogati žetvi res manjka le še olimpijsko odličje.

A ker bo bržkone dočakal tudi naslednje OI čez štiri leta, tokrat le ne lovi zadnjega vlaka kot najverjetneje Peter Kauzer. Hrastničan je postal že sinonim za to, kako se usoda lahko poigra s športnimi upi in željami, v Riu bo zabeležil svoj tretji olimpijski nastop, v Pekingu 2008 in Londonu 2012 je bil med favoriti za kolajno, a ostal praznih rok. Svojih ambicij nikoli ni skrival, tudi v tem letu brez dlake na jeziku priznava, da ga zanima le žlahtna kovina, ki prav tako edina manjka v njegovi bogati zakladnici uspehov. »Spomladi sem se 20 minut že veselil novega naslova evropskega prvaka, potem so mi ga odvzeli zaradi dotika in s tem sem se sprijaznil, čeprav sem to tedaj izvedel zelo pozno. A sem vendarle dokazal, da lahko s takim nastopom zmagam na vsaki tekmi. Dolgo sem se letos pripravljal tudi v Avstraliji. Nimam občutka, da se OI približujejo, sem sproščen in upam, da bom v tretje uspešen,« si je zaželel Kauzer, ki je sredi sezone zamenjal čoln, s katerim je že zmagal in osvojil odličje. Hrastničan je eden redkih uspešnih zvezdnikov slovenskega športa, ki že poldrugo desetletje vztraja pri vrhu elite, vsaka olimpijska izkušnja je bila tudi šola zase, odkar je po Londonu 2012 postal oče, pa se je njegova pozornost preusmerila tudi na drugo področje, v čemer vidi veliko prednost napram minulim letom kariere.

To ne bo edini slovenski čoln, ki bo zadnjič poskušal ujeti olimpijsko srečo, le da se pri dvojcu Luka Božič-Sašo Taljat za tem skrivajo drugačni razlogi. To disciplino bo namreč Mednarodni olimpijski komite po Riu umaknil s sporeda OI, zato se bo Božič lotil samostojne kanuistične kariere, najverjetneje pa tudi Taljat. Svetovna prvaka iz leta 2014 pred štirimi leti še nista bila zrela za skok na zmagovalni oder, četudi je osmo mesto pustilo močan grenak priokus, saj sta čutila, da sta zapravila veliko priložnost za uresničitev življenjskega cilja. Zadnja štiri leta sta prehodila še zadnji kos poti in v Riu nameravata v mozaik dodati zadnji kamenček, kolajna pa je jasen cilj, ki ga sicer ne obešata na veliki zvon, a tudi ne skrivata. »Od Londona dosegava konstantne rezultate, malo bolje sva pripravljena za te OI in veva, kaj pričakovati,« odločno pravi starejši Taljat. Resda sta si želela potrditve v obliki kolajne na pomladnem EP, a tudi brez tega mirno nadaljevala v poletje. Božič je sicer vmes prebolel manjšo virozo, tudi na vseh tekmah za svetovni pokal letos nista nastopila, saj sta ocenila, da bosta s potovanji izgubila ogromno energije, ki sta jo raje usmerila v kakovosten trening.

Edina olimpijska debitantka je kajakašica Urša Kragelj, ki je na svoji koži okusila rek, kdor čaka, dočaka. Če je v preteklosti že točila solze, ker ji je olimpijski vlak odpeljal pred nosom, je pri 28 letih na njem le rezervirala svoj sedež, morda celo na najboljši možni način, saj je na EP letos postala podprvakinja, podobno kot Taljat in Božič. Za drobno Novogoričanko, ki je leta 2012 postala skupna zmagovalka svetovnega pokala, pa velik brazilski zalogaj predvsem pomeni priložnost, da se poda v lov za edinim ciljem, ki športnika sili, da vsak dan prelije litre znoja in preizkuša zmogljivosti lastnega telesa – kolajno. »Bila bi razočarana, če mi letos ne bi uspelo priti v Rio. Potem pa je prišel še dodatek, drugo mesto na EP. Bo pa proga na OI zelo selektivna, ni veliko padca in je zame zelo težka, saj ima veliko elementov in je treba vse zelo dobro proučiti,« razmišlja Kragljeva, ki sicer nerada izgublja besede za napovedi in razkrivanje želja, a v sebi skriva izjemno ambicioznost in ob dobri tehnični podkovanosti tudi jekleno voljo. Mimogrede: z uvrstitvijo v olimpijsko ekipo je po tej plati prekosila tudi svojega partnerja in trenerja Miho Terdiča, pred dobrim desetletjem svetovnega kajakaškega podprvaka.