Nada Rotovnik Kozjek: Klimatske naprave nevarnejše od komarjev

Rio de Janeiro – Za 60 slovenskih olimpijcev so v Riu skrbeli trije zdravniki. Najprej Matjaž Vogrin in Nada Rotovnik Kozjek, v drugem tednu, ko so se naše športne vrste zredčile, pa Katja Ažman Juvan. Prve igre v Južni Ameriki so po napovedih predstavljale enega največjih zdravstvenih izzivov doslej, a je po besedah Rotovnik Kozjekove slovenska zdravniška ekipa svoje delo opravila brez večjih zapletov.

Pred igrami so govorili, da bodo tudi zdravstveni izziv – onesnažena voda, nevarnost bakterijskih okužb, hepatitisa, zike. Je bilo tako, ali so pretiravali v napovedih? Na kaj ste bili posebej pozorni?

Strokovno smo se temeljito pripravili. Tako na morebitne infekcijske kot tudi druge nevarnosti za zdravje, predvsem dehidracijo. Komarjev, ki bi prenašali ziko, v olimpijski vasi nisem videla, videla pa sem dim, kar pomeni, da so se komarjev lotili z vsemi topovi. Žal smo bili tega dima deležni tudi mi. Tudi sicer je bilo več kot z infekti težav zaradi agresivnih klimatskih naprav.

Kakšne so bile razmere za delo, ste imeli vse, kar ste potrebovali iz brazilske in slovenske strani? Kako bi jih primerjali s prejšnjimi igrami?

Razmere za delo so bile pravzaprav odlične. Na voljo smo imeli ambulanto, zelo dobro založeno lastno lekarno, odličen tim fiziterapevtov in maserjev. Ob tem nam je bila ves čas na voljo slikovna diagnostika, različne specialistične ambulante, laboratorij in tudi lekarna na polikliniki v olimpijski vasi. Ta standard je bil odličen že na prejšnjih olimpijskih igrah.

Kakšne so bile izkušnje tujih kolegov?

Pogovarjala sem se s kar nekaj kolegi, večinoma smo bili vsi zadovoljni s pogoji dela. Mogoče še najmanj kanadska kolegica, ki dela za Mednarodni olimpijski komite in se je morala ukvarjati s spremembo barve vode v bazenu za vaterpolo. Odkrili so, da so krive čistilne naprave in da v filtrirani vodi ostanejo delci, ki lomijo svetlobo tako, da vidimo barvo vode zelenkasto. Barva je posledica takoimenovanega Tyndallovega učinka, ko se svetloba razprši zaradi delcev v fini suspenziji. Problem so rešili tako, da so izboljšali sistem filtriranja vode z namestitvijo novih črpalk. Ker je zaradi povečanega pH-ja vode prihajalo do zdravstvenih težav z očmi in kožo, je bilo nekaj dni kar napeto.

Je bilo veliko dela, s čim je bilo največ težav?

Dela je približno toliko kot na drugih olimpijskih igrah. Praktično vsak dan se zdravniki ukvarjamo z različnimi problemi, od prebavnih do ortopedskih, pogoste so tudi težave zaradi preutrujenosti. Vsak športnik se na olimpijske igre pripravlja maksimalno, zato so pogosti tudi simptomi pretreniranosti. Ti se kažejo kot psihični in telesni problemi, zdravnik na olimpijskih igrah mora ta stanja poznati in športnikom ter včasih tudi trenerjem pomagati, da jih prebrodijo. K sreči sem bila v Riu v kombinaciji z prof.dr. Vogrinom, ki je specialist ortoped in se zelo dobro dopolnjujeva. Veliko zdravstvenih težav je bilo zaradi specifičnih pogojev okolja povezanih z dehidracijo, tako kot bolnikom tudi športnikom včasih težko dopovemo, da ni pomembno samo, koliko popijejo, temveč tudi, kaj popijejo. Zaradi velike izgube elektrolitov z znojenjem samo pitje vode na zadostuje, športnik si lahko celo škodi. Gre za majhen, a v resnici ključen problem, ki lahko privede do velikih psihofizičnih in zdravstvenih težav.

Kako kakovostna je bila prehrana?

Prehrana je bila v primerjavi s prejšnjimi igrami slabša. Športniki niso zelo razvajeni jedci, a v jedilnici je bilo včasih kar problem najti enostavno, kakovostno in okusno hrano. Zaradi naporov športniki včasih nimajo apetita in potem je ta problem še večji. Pred bivanjem v olimpijski vasi sem bila v pripravljalnem taboru v Sao Paulu in tam je bila hrana odlična. A vseeno, v hrani ne moremo iskati razlogov za tekmovalno (ne)uspešnost.

Judoistki Tina Trstenjak in Ana Velenšek sta osvojili kolajni, čeprav sta bili poškodovani. Je bilo to varno, ali sta se igrali z zdravjem. Kje je iz zdravniškega stališča treba potegniti mejo, čigava je tu zadnja beseda, zdravniška ali trenerjeva?

Skoraj vsi športniki so polnoletni in se sami odločajo, v kakšnem stanju bodo nastopili in koga bodo poslušali. Zdravnik je njim in tudi trenerju vedno dolžan predstaviti objektivno zdravstveno stanje in morebitne škode za zdravje. Če športnik želi, mu lahko svetuje, odloči pa se sam. Zdravnik mora športnikovo odločitev spoštovati in mu pomagati, da prebrodi zdravstvene težave, kakorkoli se že odloči. Tako je bilo tudi v primeru judoistk.

Tudi maratonka Daneja Grandovec je prišla v Rio poškodovana in nato odstopila po nekaj kilometrih. Je bila poškodba lažje narave kot na primer pri Maruši Mišmaš, ki je rdečo luč dobila že pred odhodom?

Z obema športnicama se je že pred igrami ukvarjal prof.dr. Vogrin, ki pravi, da je pri Maruši šlo za skupno odločitev športnice, trenerja in zdravstvene službe. Pred očmi so imeli predvsem realno oceno glede možnosti za vrhunski rezultat, ki je bila glede na poškodbo nična, in skrb za nadaljnjo športno pot mlade atletinje. Pri Daneji so se že več tednov pred odhodom ukvarjali s poškodbo ahilove tetive. Fizioterapija je bila uspešna do te mere, da je potrdila normo za OI. Pred odhodom je bila ocena, da jo bodo uspeli pripraviti za nastop, vendar so se v Riu bolečine stopnjevale.