Končno brez smučarskih čevljev

Avstrija na olimpijskih igrah: p osmih letih kolajna, a skupna bera spet povprečna.

Objavljeno
21. avgust 2016 17.21
Siniša Uroševič
Siniša Uroševič
Nemci so že leta in leta najboljši gostje avstrijskih turističnih središč. Bodisi pozimi na smučiščih bodisi v teh dneh ob številnih jezerih. Spoštovanje med dvema državama enega jezika je izjemno, a tudi zbadanju, kot pogosto med sosedi, se Nemci in Avstrijci ne izogibajo. Prvi so tako slednjim »zaploskali«, ker imajo spet kolajno na poletnih OI …

Četudi ena uvrstitev na 3. mesto ekipe, ki je v Rio de Janeiru štela 71 udeležencev, nikakor ne more zadovoljiti niti stroke niti privržencev od Predarlskega ob skrajni zahodni meji s Švico in z Nemčijo do Dunaja, so pred dnevi v osrednji oddaji nacionalne TV veselo vzkliknili: »No, pa le imamo kolajno, in sicer po 2923 dneh!« Prav toliko je namreč minilo od zadnje rdeče-belo-rdeče veselice v Pekingu 2008, ko je na oder za najboljše tri stopila bronasta slalomistka na divjih vodah Violetta Oblinger-Peters. V tistih dneh so naši sosedje poslušali zbadljivke, češ da še takrat, ko poleti zablestijo, se to zgodi v slalomu, kot da bi šlo za smučanje ... Po tem letošnjem bronu, tokrat v jadranju dvojice Thomas Zajac-Tanja Frank, pa so v nemškem tisku, in sicer pri resnem Frankfurter Allgemeine Zeitungu, zapisali: »Končno kolajna brez smučarskih čevljev!«

Kakorkoli, velesila alpskih strmin in skakalnic hrepeni tudi po uspehih v poletnem času. Letošnji je sicer za našo soseščino prav poseben, saj se je začel z nastopom nogometne reprezentance na evropskem prvenstvu, kjer nato Avstrija še zdaleč ni pokazala tako bleščečih predstav kot v kvalifikacijskem delu, nakar je sledila še »misija Rio«. A tu uresničitve vseh željá ni bilo, tako da bo to brazilsko prizorišče ostalo zapisano kot eno od slabših za avstrijski olimpijski šport doslej. Pravzaprav je bilo manj uspeha, ko bi se ozrli k lestvici kolajn, le pred štirimi leti v Londonu ter poleti 1964 v Tokiu. Takrat namreč naših sosedov sploh ni bilo v družbi tistih s prestižnimi uvrstitvami med najboljše tri.

Zdaj v Riu pa je rdeče-belo-rdeča vrsta zbrala nekaj lepih uvrstitev, v internih krogih sta odmevali 6. mesti metalca diska Lukasa Weissheidingerja ter Magdalene Lobnik med veslaškimi skifistkami, sploh so Avstrijci pomahali v slovo Braziliji s 17 uvrstitvami med najboljših deset, a ljudstvo v domovini se je vendarle z naskokom najbolj razveselilo te kolajne v jadranju. Predvsem zgodba obeh akterjev pa je prav posebna: Thomas Zajac je otrok beguncev iz Poljske, ki je nekoč »po boljše življenje« drvela prek železne zavese na Dunaj, njegova sotekmovalka Tanja Frank, prav tako Dunajčanka, je posvojenka. Resda danes po Avstriji še ni tako prepoznavna kot denimo solnograška smučarska kraljica Anna Fenninger, vendar pa je s svojim videzom opaznega nasmeha in dolgih svetlih las že privabila pozornost številnih fotografov in ustvarjalcev reklamnih spotov. Ni si težko predstavljati, da je bilo po njunem bronu v razredu nacra 17 veselo dolgo v noč, dasiravno ne gre za pomorsko deželo, sta Dunajčana nadaljevala tradicijo olimpijskih kolajn za Avstrijo v jadranju. Prvo je v Mehiki pred skoraj petimi desetletji osvojil za 2. mesto Hubert Raudaschl v razredu finn, z najlepšo bero z vode so se naši sosedje vračali domov iz Aten 2004, zlatom Hagare in Steinacherja v tornadu ter srebrom Geritzerja v laserju.

Očitno pa je jadranje v krvi tudi sedanjega avstrijskega junaka. Njegov oče je namreč tekmoval na OI v Moskvi 1980, takrat za Poljsko, želel si je, da bi bil tudi mali Thomas nekoč olimpijski junak. Pa tega, žal, ni dočakal. Smrtno se je ponesrečil s padalom. Takrat desetletni sin je sanjal o športni karieri, ki pa bi se zanj v Avstriji skorajda končala leta 2009, ko se je hudo poškodoval pri plezanju. Toda s sedanjo sotekmovalko Tanjo sta nato garala v pripravah na Rio in se tudi zato te bronaste kolajne veselila, kot da je zlata.

Nad njuno zgodbo so v deželi gorá navdušeni, manj pa nad svojimi drugimi akterji v olimpijski arenah. Primerjava z večnima tekmicama, alpsko Švico in nekdanjo sostanovalko v monarhiji Madžarsko, razkriva, da sta bili ti, zlasti slednja (15 kolajn; 8 zlatih) krepko uspešnejši. »Po polomu v Londonu smo začrtali novo zgodbo. Tesneje smo se povezali s panožnimi zvezami, utrdili delo olimpijskega centra. A časa do Ria je bilo premalo, sadove vloženega dela bomo uživali pozneje,« je Karl Stoss, prvi mož Avstrijskega olimpijskega komiteja (ÖOC), tolažil rojake. In jim ponudil tudi podatke, da je Avstrijska hiša v nogometnem centru kluba Botafogo v Riu požela izjemen uspeh. Obiskalo jo je dvakrat več tujcev kot pred štirimi leti v Londonu, za že tako uspešen avstrijski turizem je to nova injekcija. Zdaj jo potrebuje le še tekmovalni šport …