Le bolečinam v prsih in komarjem se ne more izogniti

Ljubljana – Za jezičnega in s 35 leti že zelo izkušenega slovenskega namiznoteniškega igralca Bojana Tokiča bodo OI v Riu že tretje zapovrstjo. Na prejšnjih dveh je obtičal v 3. kolu: v Pekingu proti poznejšemu zmagovalcu Ma Linu, v Londonu pa proti Singapurčanu Gao Ningu, desetemu nosilcu.

Je eden tistih članov slovenske odprave, ki mu zdravstvene težave v minulih tednih niso prizanesle, zaradi bolečin v prsnem košu je moral na magnetno resonanco: »Dvakrat sem pristal tudi na urgenci, ta čas še ne vemo vzroka. Srce je perfektno, pljuča tudi, s hrbtom je v redu. Obstaja možnost, da do preglavic prihaja zavoljo želodčne kisline ali psihičnih težav, a o tem dvomim. Srečo imam, da se bolečina pojavlja izključno v mirujočem stanju in nikdar pri naporih, zato težav med nastopi ne pričakujem. Vseeno pa moram težavam čim prej priti do živega.«

Po uspešni sezoni v bundesligi, v kateri je s Saarbrücknom šele v finalu priznal premoč favorizirani in trofejni Borussii Düsseldorf, si je vzel krajši odmor, preden se je lotil olimpijskih priprav. »Nekaj treninga sem opravil na Otočcu s slovenskimi mladinci, nato sem vadil z Nemci v Düsseldorfu in s Švedi v Halmstadu. Občutek imam, da je bilo v pripravljalnem obdobju vse storjeno pravilno, trenutno zato za mizo kažem zelo dobro igro,« pravi v Jajcu rojeni Primorec, prepričan, da na največjih tekmovanjih ključno vlogo igrajo izkušnje: »Na tovrstnem dogodku se je mlajšemu igralcu veliko težje zbrati kot starejšemu. Veliko se dogaja, želiš vse doživeti, vse videti. Jaz takšnih težav nimam. Želim samo dobro nastopati in, po možnosti, nikogar videti.«

Njegova prva izkušnja po prihodu v Rio je bila pozitivna. »Osebno mi nič ne manjka. Moj apartma je super, nekaterim drugim, ki sem jih videl, pa je manjkalo veliko. Očitno sem imel srečo, ker sem prišel dovolj zgodaj in bil zato privilegiran. V olimpijski vasi so teniška igrišča, bazen, nogometno igrišče, dve jedilnici, navzven je videti prav lepo,« se je sprva zadovoljno muzal, nekaj dni pozneje pa nekoliko spremenil ton: »V sobi imam vsak dan poplavo, saj pušča iz kopalnic v višjem nadstropju, tako da se lahko istočasno prham tudi sam. A pri drugih je menda še slabše. K sreči je z dvorano vse v najlepšem redu, le komarjev, ki jih drugje domala ni, je neverjetno veliko. Neprestano brenčijo okrog nas, prav nadležni so.«

Z žrebom se pretirano ni obremenjeval: »Seveda ti nekateri igralci ustrezajo bolj in drugi manj, nisem pa tip športnika, ki bi se izgovarjal na žreb.« Ne želi napovedovati rezultata, želi igrati tekmo po tekmo: »Upam, da jih bo veliko, in ne le ena.« Sprva ga čaka Iranec Noshad Alamian, nato v primeru zmage Poljak kitajskega porekla Wang Zengyi, potem moštveni kolega, Portugalec Tiago Apolonia, če bo ugnal še njega, pa v osmini finala veliki Nemec Dimitrij Ovčarov. »Favorit sem zgolj proti Irancu, proti Poljaku so možnosti polovične,« se ne slepi Tokič, ki ima nabranih že ogromno lepih olimpijskih spominov: »V Pekingu sem si denimo ogledal tekmo zvezd lige NBA, v Londonu pa teniške dvoboje v Wimbledonu.«