MOK ne sledi ritmu, ki ga narekuje UEFA

Največje športne prireditve: Po finančnih merilih UEFA še povečala prednost pred »olimpijsko družino«.

Objavljeno
25. julij 2016 16.34
Jernej Suhadolnik
Jernej Suhadolnik

Ljubljana - Olimpijske igre so največja prireditev v športu, sledi svetovno prvenstvo v nogometu, nato evropsko prvenstvo v nogometu, daleč za ubežniki vodita glavnino svetovni prvenstvi v košarki in ragbiju. Približno tako naj bi bili razvrščeni po velikosti posamezni športni turnirji.

Tovrstne primerjave so resda nehvaležne in pogosto subjektivne, saj je možno prikrojiti vrh posamezne lestvice že z izbiro različnih meril. Če bi vzeli kot merilo najbolj gledane športne dogodke prek TV v posameznih državah, bi ugotovili, da kraljujeta na Švedskem SP v atletiki iz leta 2005 in tekma evropskega prvenstva v nogometu (2004) med Švedsko in Dansko, na Filipinih je postavil mejnik boksarski obračun Manny Pacquiao vs. Erik Morales iz leta 2006, v Nemčiji si je ogledalo finale mundiala 2014 med Argentino in Nemčijo rekordnih 35 milijonov TV gledalcev ... Če bi vzeli za merilo dogodek, ki je pritegnil na prizorišče največ gledalcev, bi bila v ospredju Indycar, tradicionalni praznik motošporta v Indianapolisu (350.000), in konjeniške dirke v britanskem Ascotu (280.000). V eni od analiz so se lotili tudi razvrščanja posameznih športnih panog; upoštevali so trinajst meril (globalna baza navijačev, TV gledanost, vrednost TV pravic, prisotnost v družbenih omrežjih, enakost spolov, dostopnost širši javnosti, ...) in ugotovili, da so najbolj priljubljeni športi na svetu nogomet, košarka, kriket in tenis.

Upoštevaje letni čas in letošnje koledarsko leto je nemara najbolj zanimiva primerjava velikega prvenstva (euro, mundial) v nogometu in olimpijskih iger, torej štirih različnih dogodkov, ki v seštevku pritegnejo pred TV zaslone največ gledalcev. Evropska nogometna zveza je najhitreje potegnila črto pod evropsko prvenstvo, ki je gostovalo v Franciji. UEFA je do potankosti načrtovala odhodke in prihodke, realna spoznanja niso ovrgla načrtovanih postavk. Ustvarila je 1,93 milijarde evrov prihodkov (52 % TV pravice, 25 % sponzorji in licenčnine, 21 % vstopnice) in imela pri tem 1,1 milijarde € odhodkov (59 % stroški organizacije eura, 27 % nagradni sklad, 14 % odškodnine klubom, ki so prispevali igralce). Dobiček v višini 830 milijonov € bo v štiriletki 2017-2020 razdelila med 55 članic (600 mio €) in ga namenila za štiriletne stroške svojega poslovanja (200 mio €). Gre za rekordne zneske, zato ni čudno, da so vodilni možje evropskega nogometa med minulim eurom 2016 enotno hvalili – eni potihem, drugi naglas – pionirsko zamisel bivšega šefa Michela Platinija o širitvi eura na 24 reprezentanc.

Kumulativni prihodki UEFA se v zadnjem obdobju res vzpenjajo s krivuljo eksponentne funkcije. Če je krovna hiša evropskega nogometa v štiriletki 2009-2012 v povprečju ustvarila 1,61 milijarde € letnih prihodkov, je ta znesek v obdobju 2013-2016 narastel na 2,32 milijarde evrov/leto, kar je daleč največ med vsemi krovnimi organizacijami (na spodnji sliki). UEFA naj bi samo letos ustvarila 3,85 milijarde evrov, polovico s klubskimi tekmovanji (liga prvakov, evropska liga). Že v naslednji štiriletki bo postavila nov rekord, saj bo nastopil učinek še bolj donosnih TV pogodb. Ob tem bo euro 2020 gostoval v trinajstih državah od Dublina do Bakuja, kar bo predstavljalo dotlej neznan vzvod za generiranje poslovnih priložnosti.


Infografika: Delo

UEFA iz turnirja v turnir povečuje tudi nagradni sklad za države-udeleženke prvenstev. Nogometna zveza Slovenije je denimo leta 2000 prejela 4,8 milijona švicarskih frankov (danes 4,4 milijona €), z enakim izkupičkom točk kot tedaj bi na letošnjem šampionatu prejela 9 milijonov. Denarne nagrade športnikom nemara predstavljajo ključno razliko v primerjavi nogometnih (in še nekaterih) ter olimpijskih tekmovanj. Leta 2016 namreč nismo daleč od antičnih časov, ko so olimpionikom za nagrado nadeli na glavo oljčne vence. Tudi dandanes prav nihče ne more – neposredno – obogateti z zmago na olimpijskih igrah. Zlata olimpijska kolajna je denimo sestavljena iz 92 odstotkov srebra, 7 odstotkov bakra in odstotkom zlata, posledično je vredna približno 650 ameriških dolarjev, srebrna je vredna polovico manj, tržna vrednost bronaste je zanemarljiva. Drži, olimpioniki so običajno nagrajeni v svoji državi – prednjačita Kitajska in Azerbajdžan –, toda ta denar ne izvira iz prihodkov Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK).

MOK naj bi v tej olimpijadi (Soči 2014 in Rio 2016) ustvaril 6,85 milijarde USD prihodkov (6,2 mia €), pri čemer naj bi največ iztržil od prodaje TV pravic (47 %) in pokroviteljev (45 %). Kje torej pristane ustvarjeno in zakaj športniki niso opazno neposredno nagrajeni za velike uspehe na OI? Ogovori na tovrstna vprašanja bi bili težko enoznačni. MOK bo razdelil 90 odstotkov prihodkov med nacionalne olimpijske komiteje, svetovne športne zveze in organizacijska odbora iger v Sočiju in Riu de Janeiru, 10 % (155 milijonov € letno) bo ostalo hiši s sedežem v Lozani.

MOK (angleško IOC) bo v prihodnje nemara še težje sledil ritmu, ki ga narekuje UEFA. V štiriletki 2013-2016 je ustvaril manj prihodkov tudi od FIFA, ki premore »le« eno tekmovanje najvišje ravni in ga ne poganja liga prvakov. Še v prejšnji štiriletki (glej tabelo) je bilo drugače, MOK je po merilu ustvarjenih prihodkov kotiral pred FIFA. No, najmanj v eni kategoriji nogomet močno caplja za olimpijskim gibanjem, čeprav je del olimpijskih iger tudi sam. Nogometnih projektov ne moremo primerjati z infrastrukturnimi projekti, ki so denimo zaznamovali organizacijo iger v Sočiju in Pekingu. Tudi pogled na deset najdražjih športnih tekmovanj doslej (glej tabelo) razkriva večje investicije v organizacijo olimpijskih iger kot nogometnih tekmovanj, četudi slednja zahtevajo več različnih prizorišč, v organizacijo pa je vključenih več mest.


Infografika: Delo