Obljube hčerki ne bo prelomil, prinaša ji srebrno darilo

Peter Kauzer osvojil drugo kolajno za Slovenijo v Riu. Za zlato je bil prepočasen pičlih 17 stotink sekunde.

Objavljeno
11. avgust 2016 01.25
OI
Peter Zalokar, poročevalec
Peter Zalokar, poročevalec

Rio de Janeiro – Kakšna zgodba se je spisala na brzicah vodnega parka Deodoro! Dež, mraz in veter niso prišli do živega Petru Kauzerju, ki je po dveh velikih razočaranjih v Pekingu (12. mesto) in Londonu (6.) v tretjem olimpijskem poskusu osvojil srebrno kolajno, ki ima zanj in tudi vse okrog njega zlat lesk. Slovenija pa ima tako že dve kolajni v Riu.

Nikdar ne bomo izvedeli, kakšna skala se je od srca odvalila Petru Kauzerju pa tudi njegovemu očetu in trenerju z istim imenom ter ženi Janji, ki si je zakrila obraz in planila v jok, ko je bilo že pred zadnjim nastopom dneva znano, da njenemu Petru kolajna ne uide.

Foto: Matej Družnik

»Bil sem nekaj čudno miren in spraševal sem se, ali je to dobro ali ne. Očitno sta bila tale turoben dež in veter dober znak, da se kuha nekaj lepega zame,« je v sivo nebo pogledal 32-letni Hrastničan, nekdanji svetovni in evropski prvak, ki je že v polfinalu pokazal, da se v umetnem kompleksu počuti kot riba v vodi. Brez dotika je dosegel četrti najboljši čas, kar ga je napolnilo z novo dozo samozavesti. Toda grenke izkušnje s prejšnjih iger mu niso dajale spokojnosti pred odločilno vožnjo. V Londonu je bilo usodnih kar šest sekund pribitka, tokrat pa se je brez dotika izognil vsem 24 vraticam. Bil je tudi ravno dovolj hiter, da je prevzel vodstvo, ko je preveslal cilj in mahnil s pestjo v zrak.

Sledilo je mučno čakanje na napako vsaj enega od tekmecev pred njim. Najprej se je spustil Britanec Joseph Clarke, toda prikazal je odlično vožnjo in za 17 stotink sekunde izboljšal Kauzerjev čas. Olajšanje se je zgodilo med nastopom predzadnjega tekmovalca. Jiri Prskavec iz Češke je bil sicer hiter, vendar je dobil dve sekundi pribitka ter bil na koncu za 29 stotink sekunde za Slovencem, ki je v cilju visoko dvignil roke, prvi mu je za kolajno čestital oče. Zatem ga je polomil še Slovak Jakub Grigar in celo ostal brez odličja, Petrovo pa se je iz bronastega spremenilo v srebrnega.

Foto: Matej Družnik

Navdušenju ni bilo konca. Slovensko veslanje je od srebra Andraža Vehovarja iz Atlante po 20 letih dočakalo nov veliki trenutek. »Andražu lahko zamerim, ker ni osvojil zlate kolajne. Če bi jo vzel, bi jo verjetno zdaj tudi jaz,« se je pošalil Kauzer in kljub velikemu uspehu malce obžaloval teh 17 stotink, ki jih je odnesla mrzla voda. »Točno vem, kje sem jih izgubil. Že v cilju sem se grizel in verjetno se bom še bolj, ko si bom ogledal posnetek. Najraje bi šel kar še enkrat gor. No, saj ne mislim resno. Čutim veliko olajšanje, ker mi je končno uspelo priti do tako želene kolajne. No, pa sem vendarle tudi jaz dočakal to olimpijsko slavo, ki se mi je tako vztrajno izmikala. Če seštejem, sem čakal 26 let, odkar se ukvarjam s tem športom,« je zadoščenje vendarle dočakal Kauzer in se takoj zahvalil vsem najbližjim za podporo skozi dolga leta vzponov in padcev.

»Tisti, ki so verjeli vame in mi stali ob strani v dobrem in slabem, dobro vedo, o kom govorim. Niso pustili, da obupam ali da podvomim o sebi, tudi ne po tisti težki poškodbi ramena. Hvaležen sem jim,« je dejal Kauzer, ki je šele kakšne pol ure po podelitvi kolajn srečal svojo Janjo in dolgo časa preživel v njenem objemu. Kaj kmalu ga bo lahko objela še ne štiriletna hčerka Nola: »Ko sem se odpravljal v Brazilijo, sem ji obljubil, da ji bom prinesel darilo. Obljube pač nisem mogel prelomiti.«

Foto: Matej Družnik

Štiri leta so minila od tekme v dolini reke Lee, kjer je v razočaranju s šestim mestom obračunal s t. i. kavčarji in storil medvedjo uslugo svoji javni podobi. Vedno je brez dlake na jeziku govoril, da ga zanima nič manj kot kolajna in zdaj so se njegove besede uresničile. Je zdaj pravi čas za spravo z vsemi, ki niso verjeli vanj? »Saj tudi takrat nisem mislil nič slabega. Kdor se je videl v tistih besedah, se pač je. Športniki se borimo po najboljših močeh in skušamo biti 'fer' drug do drugega. Želim si le, da bi tudi vsi drugi razmišljali podobno.«

Da bi veslo pospravil v kot, mu ne pade na pamet. Morda ga bomo videli tudi v Tokiu 2020 … »Dokler bom konkurenčen deset let in več mlajšim tekmecem, bom vztrajal. Kajak je moja prva ljubezen in od nje se je najtežje ločiti.«