Od plesalk do peroksidnih maratonk

Leila, Liina in Lily Luik so ne zgolj sestre, temveč tudi trojčice, verjetno prve v zgodovini iger, ki bodo hkrati nastopile na istem prizorišču.

Objavljeno
07. avgust 2016 00.11
Janez Porenta
Janez Porenta
Ljubljana - Estonija pošilja v ogenj, v olimpijski ogenj (seveda ne dobesedno), troje svetlolask, ki so si nekam sumljivo podobne med seboj. Rešimo uganko: Leila, Liina in Lily Luik so ne zgolj sestre, temveč tudi trojčice, verjetno prve v zgodovini iger, ki bodo hkrati nastopile na istem prizorišču. In za nameček še v isti disciplini. Maratonke so.

Nekaj pa je zagotovo. Lahko postanejo prve tri sestre, ki bi sočasno zasedle ves zmagovalni oder. A se to, dajmo stavit, ne bo zgodilo. Z maratonom se niso začele ukvarjati, da bi nekoč zmagovale, temveč zaradi čiste avanture. Da bi na lastni koži občutile olimpijski duh. In da bi videle Rio od blizu. Posrečilo se je, cilj je dosežen, vse drugo bo bolj za špas.

To prostodušno priznavajo tudi same. »Aktivne smo že od otroških let. Obožujemo ples, rade se gibamo, to nas je tudi pahnilo v profesionalni šport,« pojasni Lily. Izbrale so atletiko, na stara leta – danes jih štejejo po 30 – je lažje uspeti na dolgih progah kot v sprintu, znašle so se torej v maratonu. Po nekaj letih so projekt zastavile mednarodno in se pod geslom Trio za Rio zagnale v lov za olimpijskimi normami. Uspešno. Kvalificirala se je prva, nato druga, tretja. Vse tri!

Tudi njihova mama je L. L. Lea Luik. Ko je pred tremi desetletji, še v času Sovjetske zveze, čakala na taksi, je njen mož Henno iz porodnišnice najprej prinesel prvo novorojenko, ki je luč sveta ugledala mesec prezgodaj. Nato drugo. In nato še tretjo. Taksistov odziv: »Boste izpraznili celotno porodnišnico?« je ponosna starša pripravil na zbadljivke, ki sta jih poslušala prihodnja leta. »Že ob rojstvu smo se borile za preživetje. Vse do danes smo obdržale ta borbeni duh,« odgovarja Lily.

Dvesto parov dvojčkov je že nastopilo na OI, večina v isti disciplini, pametuje Bill Mallon z Mednarodnega združenja olimpijskih zgodovinarjev, malo tiše pa doda, da je »99,99-odstotno prepričan«, da trojčice doslej še niso tekmovale niti na istih niti na različnih igrah. »Za takšno redkost gre, da bi se o tem zagotovo govorilo. Ni se še zgodilo,« se zaklinja. Če bi vprašali pred sedmimi leti, ali bodo sestre Luik prve, bi bil odgovor prepričljivo negativen. Tedaj še niti resno tekle niso. Danes tečejo. Dokaj hitro.

Najhitrejša je Leila. Njen osebni rekord je 2;37:11. S tem časom bi pred štirimi leti v Londonu zasedla 65. mesto. Liinina rekordna znamka je 2;39:42, Lilyjina pa 2;40:30. Naključje ali ne, toda v tem vrstnem redu so Estonke tudi ugledale luč sveta. »Tri skupaj druga drugo polnimo z energijo. Nobena noče biti najpočasnejša. Zato zgolj pritiskamo, pritiskamo, pritiskamo,« se nasmehne Leila. Vskoči njihov trener Harry Lemberg: »Če imaš ob boku sestro, ves čas verjameš, da ti bo priskočila na pomoč, ko bo potrebno. Če je nimaš, ni nikogar, ki bi ti pomagal. Znajti se moraš sam.«

Strategija za Rio? »Če razmišljamo kot sestre in če prisluhnemo srcu, bi bilo verjetno najlepše, da bi ciljno črto prečkale skupaj. Najlepše je, kadar smo skupaj. Toda če se bo pokazala priložnost za osebni rekord, bom potegnila,« je iskrena Liina. Na domačem zapečku bi morala biti evforija, da pojdejo vse tri v olimpijsko vas. Pa ni. Babica trojčic se je že v njihovih rosnih letih zmrdovala: »Te deklice sploh ne znajo hoditi. Saj samo tečejo.« Mati Lea jih je poskušala navdušiti za umetnost, za violino, čelo ali kaj podobno »osladnega«, a zaman. Še danes se ni sprijaznila, da je rodila maratonke. »Prepričana je, da profesionalni šport ni normalen za dekleta. Še vedno misli, da bomo na stara leta na invalidskih vozičkih.«

Za še večjo prepoznavnost skrbijo njihove peroksidno blond pričeske, »čeprav smo naravne rjavolaske«. Toda s prepoznavnostjo je po drugi strani tudi križ, pojasnjuje Lily: »Vsi nas mešajo, niti uradni napovedovalci ne vedo, katera je katera.« Povezane pa so med seboj kot hudič: »Če ima katera od nas slab dan, to čutimo vse tri. Tudi poškodbe nas presekajo, če ena od nas ne more tekmovati, se počutimo, kakor da nismo popolna ekipa.«