Pasti morajo tudi Poljaki

Rio de Janeiro – Vid Kavtičnik je olimpijski krst doživel star 19 let kot eden najobetavnejših evropskih rokometašev, drugo priložnost je dočakal šele kot 31-letni veteran. Atene 2004 so se zanj in soigralce končale klavrno, Rio se ne bo, si obeta Velenjčan. Slovenci so preveč motivirani in predobro pripravljeni, da bi jim spodletelo.

Slovenska reprezentanca je na velikih tekmovanjih ponavadi precej dlje držala svoje privržence v negotovosti, ko se je borila za napredovanje v izločilne boje. V Riu gre vse kot po maslu, tri zmage v štirih tekmah in zagotovljena uvrstitev v četrtfinale. Ste pričakovali tako gladko jadranje čez uvodne ovire?

Prvega dela tekmovanja še ni konec, pred nami je še ena tekma. Ne smemo se zadovoljiti s tem, kar smo dosegli doslej. Še marsikaj lahko postorimo proti Poljakom. Zdrsa na tretje mesto v skupini si ne smemo privoščiti, zato ne bo popuščanja. Želimo si prvo ali drugo mesto in nato na papirju lažjega tekmeca v boju za polfinale. Čeprav je na tem turnirju težko oceniti, kdo je lažji in kdo težji tekmec. To je potrdila tudi zmaga Brazilije nad Nemci. Še naprej moramo biti zbrani in se zavedati svoje moči, ki smo jo proti Švedom pokazali še enkrat.

Na dolgih turnirjih, kakršen je olimpijski, so ponavadi najboljši tisti, ki znajo pravilno razporediti moči. Vas nič ne skrbi, da bi se s soigralci prehitro iztrošili? Ne bi veljalo odvzeti nekoliko plina, ob zagotovljenem četrtfinalu kakšno tekmo odigrati bolj zadržano, preračunljivo?

Ko začneš preračunavati, loviti rezultate, za katere se ti zdi, da ti najbolj ustrezajo, ali hraniti moči, izgubiš ritem igre. Izgubili bi izjemno energijo, ki nas ta čas žene naprej. Mislim, da moramo iti vsako tekmo na nož, da lahko samo na ta način na koncu dosežemo velik rezultat.

Poljaki so v zadnjem desetletju dosegli precej več kot Slovenija, ki pa na teh igrah deluje prerojeno. Sta premagljiva oba preostala tekmeca v uvodnem delu?

Gotovo je premagljiva, a tudi dovolj močna, da lahko izgubimo, če ne bomo stoodstotni. Poljaki so razbili Egipčane, s katerimi smo se mi mučili do zadnje minute. Morda rastejo skozi turnir in bodo ob koncu prvega dela zelo zahteven zalogaj. Pred nami je težka tekma brez velikega rezultatskega pritiska, a bo zato preizkus našega dosega v Braziliji.

Že doslej ste dosegli vsaj toliko kot prva slovenska olimpijska reprezentanca v Sydneyju 2000 (8. mesto) in več kot tista iz Aten 2004 (11.), v kateri sta igrala tudi Uroš Zorman in vi. Kakšni so vaši spomini na krstni olimpijski nastop? Ste si tedaj predstavljali, da boste na naslednjo priložnost čakali 12 let?

Atene so bile zame nenavadne. Da sem nastopil na teh igrah, sem moral dobiti bitko s časom, potem ko sem si le tri mesece in pol prej strgal križne kolenske vezi. Uspelo mi je in glede na okoliščine sem bil v zelo dobri formi, a prav na vrhuncu tedaj ni bil nihče v reprezentanci. Naša napaka je morda bila, da se nismo zavedali, kako redke so lahko olimpijske priložnosti. Ko si mlad, se lahko hitro zadovoljiš z mislijo, da bo prihodnjih bolje. A zdaj nima smisla razglabljati o preteklosti. Priprave na Rio so minile brez težav, zdaj je vse v najlepšem redu.

Brez dvoma je vzdušje v reprezentanci zdaj odlično, čutiti in slišati ga je. Ko odidete iz slačilnice in ko se vanjo vrnete, se tresejo stene, vaš »bojni krik« pred tekmo na noge dviga navijače. Lahko »poletite« še višje?

Dobro vzdušje se gradi z zmagami, vsaka ekipa pa se še lahko dvigne. Mi stopnjujemo igro, proti Švedski smo igrali bolje kot proti Braziliji, storili smo manj napak, zgrešili manj izdelanih strelov. Imam občutek, da se bomo mi še dvigali, drugi bodo počasi začeli padati.

Mislite, da je Slovenija tudi telesno bolje pripravljena od konkurence?

Na tem smo delali zelo trdo. Telesni del priprav je bil zelo naporen, a zdržali smo ga vsi. Niti poškodb ni, upam, da bo tako ostalo naprej. S krili, ki smo jih dobili, moramo iti naprej, a ne smemo prekmalu poleteti previsoko.

Vsekakor ne gre preveč hvaliti dosežka na teh igrah pred četrtfinalom, v katerem bo šlo prvič za biti ali ne biti. Imate kakšne želje glede prvega tekmeca v izločilnih bojih?

Izognil bi se le Francozom; tudi oni so premagljivi, a v četrtfinalu raje še ne bi igral z njimi. Ne bojimo se nikogar, graditi moramo na tem, kar smo pokazali doslej in ostati samozavestni.

To je kakovost, ki je slovenska reprezentanca ni imela vselej. Od Aten 2004 do Ria 2016 je imela že sedem selektorjev. Kaj je vanjo prinesel Veselin Vujović, česar niso predhodniki?

Res smo nekoč hitro menjali selektorje. Sicer ne maram primerjati trenerjev, vsak ima pozitivne in negativne lastnosti. Treba se je osredotočiti na pozitivne. Vujović je izjemen motivator, v obrambi igramo bolje kot kadarkoli prej. Zahteva največjo koncentracijo od vseh nas, to pove jasno in glasno.

Kakšni pa so njegovi motivacijski prijemi?

To naj ostane znotraj slačilnice.

Kaj pa vaše želje za razplet olimpijskega turnirja?

Tudi to bi zadržal zase, bomo na koncu iger govorili o rezultatu.