Po »simfoniji v vodi« ima Srbija zdaj vse

Rio de Janeiro – Srbsko zastavo so na plavajočih vratih izobesili »delfini«, absolutni vladarji vaterpolskega sveta, odkar so v finalu zlahka premagali Hrvaško z 11:7 in združili naslove olimpijskih, svetovnih in evropskih prvakov ter zmagovalcev svetovne lige, kar ni uspelo nikomur pred njimi. »Imamo vse, imamo vse!« je od veselja kričal Dušan Mandić, strelec štirih golov.

Vzdušje še zdaleč ni bilo tako naelektreno kot na nekaterih prejšnjih srečanjih, večina nevtralnih gledalcev na tribunah olimpijskega vodnega štadiona – predtekmovalni del je bil v manjšem vodnem centru Maria Lenk – je sploh prvič videla šport z žogo v vodi. Tam, kjer je prvi teden iger blestel predvsem Michael Phelps, so končno slavo dočakali srbski vaterpolisti, ki so prvič stopili na Olimp in z njega sklatili večne tekmece iz Hrvaške.

Čeprav so izbranci Dejana Savića veljali za favorite, ni bilo mogoče pričakovati, da se bodo Hrvati, za katere igra naturalizirani Španec Xavier Garcia, tako zlahka odpovedali naslovu. Finale je bil enosmeren promet. Branilci naslova niso niti enkrat vodili in imeli samo pri 1:1 izenačen izid, nazadnje pa bili resno v igri za zmago na štartu tretje četrtine, ko so zadeli za 4:6.

Upanje jim je vzel Filip Filipović z dvema zaporednima goloma in ko je Duško Pijetlović ob štartu zadnjega dela zabil za 10:5, so srbski navijači, ki so bili v večini, že začeli slaviti svojo najslajšo zmago. Igralec tekme je bil v Črni gori rojeni Mandić, avtor štirih golov. »Kakšna ekipa, kakšen uspeh! Še vedno ne morem verjeti. Hvala družini, hvala Srbiji, hvala Črni gori in celotni Boki Kotorski,« se je vsem po vrsti zahvaljeval 22-letni Mandić, tako kot omenjena Filipović in Prlainović član italijanskega Pro Recca. Dosegel je verjetno najlepši gol na celotnem turnirju, potem ko se je pod prekrškom z devetih metrov kot kakšen metalec diska obrnil za 180 stopinj in zadel za 9:5. Njegova domovina Črna gora je ostala brez odličja, potem ko je v tekmi za tretje mesto izgubila z Italijo z 10:12.

Kapetan »delfinov« Živko Gocić je pri 33 letih tako kot Slobodan Nikić odigral zadnjo tekmo za Srbijo, dobila sta najlepše darilo. »Ta ekipa se je zapisala v večnost,« je od ponosa žarel Gocić. »To je bila simfonija v vodi,« pa je dodal Prlainović in zmago posvetil nesrečnemu Milošu Ćuku, ki zaradi poškodbe ni mogel igrati v finalu.

Srbska obramba je bila aktivna in odločna, Hrvaško je pokopal slab izkoristek strelov z igralcem več, samo 2:9 (Srbija 2:3). Samo Sandro Sukno, še en član Pro Recca, je bil edini pri strelu pri Hrvatih s tremi goli. Selektor Ivica Tucak je športno prenesel poraz, četudi se je obregnil ob sodnika. »Lahko samo čestitam Srbiji, ki je dokazala, da je boljša od nas. Zgodilo se je to, česar sem se najbolj bal. Srbi so telesno močnejši od nas in sodnika, ki sta po mojem mnenju delo opravila katastrofalno, sta jim dovoljevala, da so metali iz prekrškov v napadu. Vse jim je šlo v mrežo. To nam je vnašalo nemir v napad, ki je bil zato neučinkovit ob številčni prednosti. Morda smo pregoreli v preveliki želji. Konec koncev, nismo si zaslužili zmage.«

Srbski mediji so ob sijajnem uspehu osvetlili še temno plat vaterpola. »Slavili smo v športu, ki v Srbiji umira,« je zapisal Blic in opozoril, da je v državi vse več bazenov, v katerih je zaradi pomanjkanja denarja voda mrzla, klubi pa umirajo na obroke …