Še en Peter Kauzer pred oltar

Rio de Janeiro – Peter Kauzer, srebrni kajakaš iz Ria, je bil zvezda večera v slovenskem poslovno-športnem središču na terasi 13. nadstropja hotela Windsor Excelsior s čudovitim razgledom na plažo Copacabana. Morda ni ravno užival pred objektivi in snemalniki zvoka, a ni se pritoževal. Potem ko je premagal urok olimpijskih iger, je v slogu šampiona s širokim nasmeškom ugodil vsem.

»Kaj pa naj, vesel sem, da je toliko rojakov navdušenih nad mojim uspehom,« je nujno zlo v svoj prid obrnil Hrastničan, ki je ob prihodu požel gromek aplavz, potem pa moral dolgo držati kolajno med zobmi, preden se je lahko pomešal med ljudi. Ker zlate Tine Trstenjak ni bilo – v judoistični ekipi je pač do zadnjega nastopa vladalo stanje maksimalne pripravljenosti –, je bil osamljen cvet sredi roja čebel.

Ko se je polegla evforija v mondenih prostorih, ki jih je najel rokometni šef Franjo Bobinac in jih začasno odstopil OKS kot nadomestek slovenske olimpijske hiše, se je del pozornosti preusmeril tudi k ljudem, ki so Kauzerjev uspeh na brzicah parka Deodoro doživeli skoraj tako čustveno kot on sam. Med njimi je vodja ekipe Andrej Jelenc.

»Tekma je bila za sladokusce, finale napet kot struna. Ko je Peter odlično opravil svojo nalogo in prevzel vodstvo, je bilo treba počakati tri tekmovalce na štartu. Vsi so bili vrhunski in bilo je kar mučno. Na našo srečo se je dvema zalomilo. Na prejšnjih dveh igrah je bil Kauzer favorit in so vsi ostali čakali njegovo napako, zdaj je bilo obratno in izšlo se je v njegov prid,« je Jelenc pozdravil zasuk kolesa sreče.

Kolajna je mnogim prinesla olajšanje. »V prvi vrsti seveda Petru in njegovemu očetu, saj sta dolga leta veliko vlagala v ta projekt. Praktično vsa družina je živela za slalom in gotovo je to velika nagrada za vse okrog Petra. Seveda pa tudi za vse nas, ki ga spremljamo že dolga leta. Jaz sem bil denimo z njim tudi na obeh prejšnjih olimpijskih igrah, ko smo bili vsi skupaj razočarani, in mi ta kolajna pomeni ogromno,« si je delček zaslug za prekinitev 20-letne suše od srebra Andraža Vehovarja iz leta 1996 pripisal Jelenc: »Težko je delati primerjavo z Atlanto. V vseh teh letih se je ogromno spremenilo. Tukaj smo z ekipo, ki je zares vrhunska, vsi štirje naši čolni sodijo v slalomski vrh. Podobno je bilo že v Atlanti, tam so bili ob Vehovarju še Fedja Marušič, Jernej Abramič in Simon Hočevar, zato ni bilo vse breme na Andražu. Njemu je uspelo, zdaj je uspelo Petru. Čudovito.«

Kauzer je takoj po osvojitvi kolajne govoril o svoji družini, ki je skupaj z njim doživljala vzpone in padce. Več je bilo prvih, a slednji so bili zelo boleči, tako za Petra mlajšega kot Petra starejšega, očeta in trenerja nekdanjega svetovnega in evropskega prvaka. »Če se ozrem na obdobje od leta 1990, ko je moj sin začel veslati, je vsa družina posvetila vse svoje življenje temu športu. Bili so vzponi in padci, veselje in žalost. Ta kolajna je pika na i. V Pekingu jo je izgubil zaradi neizkušenosti, v Londonu zaradi prevelikega bremena, ki si ga je naložil. V Riu pa je unovčil kilometrino in izkušnje. Kaj naj rečem, zaslužil si jo je,« je bil na potomca ponosen oče Kauzer.«

Po dramatičnem razpletu je solze sreče točila Petrova žena, na podelitvi kolajn so se oči zarosile mnogim drugim. Kako je vse skupaj doživljal oče Kauzer? »Tudi jaz sem potočil par solz, priznam. Pred tem sem življenjski sopotnici, s katero nisem poročen, obljubil, da jo peljem pred oltar, če Peter osvoji kolajno. Mame so vedno še bolj čustvene. Kaj vse je ona naredila za svojega sina! Ne vem, če ji je kdo kos. Očitno jo bom zdaj na svoja stara leta res moral omožiti. Tukaj je ni, ker ima službene dolžnosti, takoj po tekmi sva se slišala in bila je presrečna,« je razkril Kauzer starejši in misli že usmeril naprej, saj verjame, da bodo vsi skupaj vztrajali še do Tokia 2020. Zdaj komaj čaka, da se vrne v svoj Hrastnik. »Ne bom prijezdil na belem konju, pač pa v belem kombiju z letališča. Mislim pa, da bo v Hrastniku zelo pestro, kot slišim, mesto nori. Ko bova s sinom prišla domov, pa bo še bolj.«