Srdjan Djordjevič: Športniki v Braziliji obravnavani kot ultimativna bitja

Ljubljana – Brazilci v športu neizmerno uživajo, naj si gre za nogomet, košarko, odbojko, atletiko ali plavanje. Pravzaprav ni športa, v katerega ne bi bili zaljubljeni. Olimpijske igre zagotovo ne bodo tako čustveno doživljali, kot so nogometni mundial, gotovo pa bodo svoje športnike enako pristno in prvinsko spremljali, kot so Neymarja in druščino.

Srdjan Djordjevič, biolog in atletski trener ter eden vodilnih strokovnjakov za merjenje mišic v svetu (TMG), je športno Brazilijo doživel na lanskem nogometnem SP, kjer je bil član italijanskega strokovnega štaba.

Pravite, da ste imeli neverjetno dober občutek, ko ste gledali, kakšen čustveni naboj krasi Brazilce ob spremljanju športa.

Ta predaja užitku športa oziroma to, da živiš z nekom in čutiš skupno indentiteto v nečem, kar je v bistvu imaginarno, je navdušujoče, potentno in pristno avtentično. Za Brazilce so športniki heroji, kakršne si predstavljam, da so bili v Antiki. Sprejemajo jih kot ultimativna bitja, o katerih smrtniki nimamo pravice soditi. Zato se tudi tako čustveno odzivajo na zmage in poraze. Ko je brazilska nogometna reprezentanca na SP doživela polom z Nemčijo, še snažilke v hotelih niso bile sposobne opraviti svojega dela, ker so bile tako globoko razočarane.

To njihovo popolno predanost primerjate z ljubeznijo.

Tega neposrednega odnosa drugače tudi ne moreš, ker ni nobenega vmesnega filtra, ni preračunljivosti in zavisti. Tako kot so zaljubljenci veseli, ko uspe nekomu, ki jim je blizu oziroma najbližje, so tudi Brazilci navdušeni nad svojimi športniki. V tem odnosu je otroška avtentičnost, nekaj, kar se človeka močno dotakne.

Sama po sebi se ob tem brazilskem navdušenju seveda vsiljuje primerjava s slovenskim navdušenjem nad športom. Kako jo doživljate vi?

Tako, kot smo v mnogih stvareh izgubili pristnost, smo jo tudi v športu. Predstavljamo ga kot trpljenje, 'soap opero'. Pri nas imamo vgrajene vmesnike, zato ni brazilske avtentičnosti in neposredne navezanosti. Prej nevoščljivost. Najbolj veseli smo, če športnike razkrinkamo in 'slečemo'. Mislimo, da razumemo bistvo športa, a ni tako. Lažje je demistificirati kot razumeti. Ideal, ki ga postavljamo v ospredje – da je športnik socialni in kognitivni genij, človek s širino, ki vrhunsko obvlada vrhunstvo –, sicer zveni lepo, vendar je preveč optimističen.

Brazilija pa ima tudi drugo plat, ki je daleč od glamurja športa. Do sicer čudovite narave tam niso tako čustveni. Za zaliv Guanabar pravijo, da je svojevrstno stranišče, v katerega se izteka kar 49 potokov, močno onesnaženih s fekalijami. Brazilski znanstveniki opozarjajo na hudo onesnaženost, veliko število virusov. Profesor Fernando Spilki z univerze Feevale do Brasil, v Novem Hamburgu pri Porto Alegru, je zapisal, da je na prizorišču jadralskih tekmovanj kar 30.000 patogenih virusov več, kot je zelo zaskrbljujoča meja v Evropi in ZDA. V Rigo de Freitasu, kjer bodo tekmovali kanuisti in veslači, je raven fekalnih bakterij 16-krat višja, kot jo dovoljuje brazilska zakonodaja. V svetu se je govorilo bolj ali manj o nevarnih komarjih?

Mnenja od ziki so deljena. Zaenkrat je dokazano le, da težave povzroča le v posebnih okoliščinah – nosečnosti. Ne vemo pa, kako dolgo traja virulenca. Zdi se mi, da so malo pretiravali z opozorili. Druge težave, o katerih govori profesor Spilki, so veliko bolj pereče. A veliko bolj v tropskih krajih kot v Riu.

Brazilija je dežela visokih temperatur, še bolj pa vlage. Hipertermija oziroma pregrevanje je seveda ena največjih težav v športu. V nogometni reprezentanci ste bili odgovorni tudi za adaptacijo na brazilske razmere. Kakšno izkušnjo imate?

Nogometno SP je bilo raztreseno po vsej Braziliji, Italija pa je igrala v tropskem delu, kjer so temperature vse leto sučejo med 28 in 33 stopinjami. Vlaga je bila izjemno visoka, tako smo največ časa porabili za prilagajanje. Verjetnost tako ekstremnih razmer v Riu je ta čas sicer manjša, se pa lahko pogostokrat zgodijo tudi v zimskem času, v katerem je ta del sveta zdaj. Če pride visoka temperatura, ki je napovedana za soboto za kolesarsko dirko, pomeni, da praviloma pride do pregrevanja telesa. Težava je, da se pri visoki vlagi telo zaradi vode, ki ostane na telesu, ne more učinkovito hladiti s potenjem oziroma evaporacijo – izhlapevanjem. Posledično dvig temperature v telesu – pri naporih se dvigne do 38 stopinj Celzija, pri pregrevanju pa tudi na 39 – vpliva na slabše delovanje možganov in vpliva na centralno utrujanje. V športih, kjer je pomembna strategija in hitro odločanje, je pregreto telo precejšnja težava pri delovanju kognitivnega sistema.

Kateri športi so na udaru vročine in vlage?

Tisti, ki trajajo dalj časa – od kolesarstva in maratona do hitre hoje, ki je najbolj na udaru zaradi najmanjše hitrosti. Kolesarjem je morda najlažje, ker pri visoki hitrosti ustvarjajo veter, tako da se lahko hladijo. Težje jim bo na vzponih.

Koliko časa pa je potrebno za prilagoditev na razmere?

Dva tedna. Pri tem je treba poudariti, da ne gre za popolno prilagoditev, ampak najboljšo možno. Tudi jadralcem bo zelo težko, če ne bo vetra.

Brazilsko varnost ste doživeli na nogometnem SP. Kako varno ste se počutili?

Zelo dobro je bilo poskrbljeno za vse reprezentance, tako da smo bili zelo malo v stiku z brazilsko realnostjo. Prav nič ni bilo prepuščeno naključju. Vsi varnostniki, pa naj si je šlo za vojake ali policiste, so očitno zelo dobro izurjeni v domačih razmerah. Lahko bi rekel, da je bila absolutna varnost, saj so bili vsi transporti izvedeni čez vojaška letališča, avtobuse z nogometaši pa so ob številnih spremljevalnih vozilih na cesti spremljali tudi s helikopterji. Tako popolno varovanje so si lahko privoščili tudi zaradi dejstva, da je bilo tedaj treba varovati bistveno manj ljudi, kot jih bo tokrat na olimpijskih igrah.