Tiskane izdaje
Nekatere so navdušujoče, druge osupljive, tretje tragične. Ene spodbujajo, druge opominjajo, tretje zabolijo. To so zgodbe, ki v soj žarometov porivajo tudi športnike, ki jim zaradi športnih dosežkov tam ni mesta. Športnike, ki živijo baronovo načelo.
Zgodba št. 1.
Navdušujoča. Santiago Lange. Argentinec. Jadralec. Če je širni športni svet kazal s prstom na srebrnega 40-letnega Izolana Vasilija Žbogarja, kako bi šele on s prstom kazal na jadralskega kolega Langeja, ki se je v Riu v novonastalem razredu nacra 17 dokopal do odličja, in to najžlahtnejšega leska. Star je 54 let. Lani ga je šokirala diagnoza: pljučni rak. »Bil sem nadpovprečno zdelan, zato sem šel na rutinski pregled. Rešile so me moja življenjska filozofija in športne izkušnje,« se s cmokom v grlu za leto dni v preteklost zazre Argentinec. V Barceloni so mu operativno odstranili pljučno krilo, danes je zdrav in – na Olimpu. V Riu sta nastopila tudi njegova sinova Klaus in Yago, oba v jadralskem razredu 49. Brez kolajn.
Zgodba št. 2
Zgodba številka dve. Žgečkljiva. Ingrid de Oliveira. Brazilka. Skakalka v vodo. Pomembno: v sinhronih skokih! V olimpijskem finalu v Riu je s partnerko Giovanno Pedroso povsem pregorela. Vzrok? Utrujenost in izčrpanost obeh. Noč pred tem je Ingrid sostanovalki Giovanni pokazala vrata in jo vrgla iz sobe, da se je lahko predala (maratonskemu) grehu z rojakom, kajakašem Pedrom Goncalvesom. Pedrosovi je prekipelo in je po hitrem postopku prekinila sodelovanje s pohotno 20-letnico, pa še širni javnosti jo je zašpecala. »Štiri leta garanja so šla v nič, da se je ona lahko zabavala,« je bila ogorčena 17-letnica, ki je potegnila kratko. Pa Ingrid? Le zamahnila je z roko: »Vsakdo ima pravico grešiti.«
Zgodba št. 3
Zgodba številka tri. Izzivalna. Anna in Lisa Hahner. Nemki. Dvojčici. Maratonki. Na pol sta preklali javnost v domovini. Ciljno črto v Riu sta prečkali na 81. in 82. mestu, kar pa še zdaleč ni tako pomembno kot to, da sta jo prečkali z roko v roki, z bokom ob boku. Mnogim se je njuna sestrska gesta zdela posrečena in eden najlepših olimpijskih trenutkov, ne pa tudi vodilnim nemškim atletskim funkcionarjem, ki so ju obtožili, da sta se šli v Braziliji športni turizem, da sta olimpijski nastop vzeli zgolj za zabavo in da sta potegnili kvečjemu dobro marketinško potezo. Za zmagovalko sta zaostali 21 minut, za osebnima rekordoma pa četrt ure.
Zgodba št. 4
Zgodba številka štiri. Pravljična. Laura Trott in Jason Kenny. Britanca. Stezna kolesarja. Zlati par. Ona je v Riu osvojila dve zlati odličji, on celo tri. V skupni vitrini imata tako že deset najžlahtnejših olimpijskih kolajn. V skupni vitrini? Da. Uspešna kolesarja, on star 28 let in ona štiri leta mlajša, bosta šla septembra pred oltar. Zaročila sta se predlani za božič. Prvič ju je sedma sila ujela na prejšnjih olimpijskih igrah v Londonu, ko sta na enem od dvobojev odbojke na mivki, žalibog, sedela tik za Davidom Beckhamom. In si delila poljube. Kamera ju pač ni mogla spregledati.
Zgodba št. 5
Zgodba številka pet. Srčna. Nigerijska reprezentanca. Nogometna. Na olimpijskem turnirju v Riu ena najprepričljivejših, toda skoraj brez ficka. Ko je to slišal japonski plastični kirurg Kacuja Takasu, je nemudoma zavihal rokave, v polnim kovčkom skočil na prvo letalo za Brazilijo in »tej neuklonljivi in hrabri izbrani vrsti« doniral 200 dolarskih tisočakov. Pred polfinalnima obračunoma je napovedal, da bo še dodatno odprl mošnjiček v primeru osvojitve odličja. »Pomagal sem že japonski hokejski zasedbi in nekaterim drugim ekipam, zdaj pa me z neomajnim moštvenim duhom in izjemno srčnostjo navdušujejo nigerijski nogometaši,« je pojasnjeval Takasu.
Zgodba št. 6
Zgodba številka šest. Tragična. Stefan Henze. Nemec. Kajakaš. Pomožni trener ženske reprezentance. Do pred dnevi. Ni ga več med živimi in za to ni niti malo kriv. Njegova edina krivda je bila, da je izbral napačen taksi. Oziroma taksista, ki se je požvižgal na pravila in krepko preveč pohodil stopalko za plin, njegov cestni rodeo pa je ustavilo hudo trčenje. Najkrajšo je potegnil Henze, ki so ga s težkimi poškodbami glave nemudoma prepeljali v bolnišnico in operirali, po treh dneh v komi pa je umrl. Star je bil komaj 35 let.
Zgodba št. 7
Zgodba številka sedem. Ganljiva. Kupidova puščica. Najmanj štirikrat. Olimpijske kamere so v času iger ujele štiri snubitve. Po eno gejevsko in lezbično. Žrtve? Zlata in srebrna britanska tekmovalka v dresurnem jahanju Charlotte Dujardin, njen atletski rojak v hitri hoji Tom Bosworth, srebrna kitajska skakalka v vodo He Zi (ona pa v jok kakor majhen otrok in mnogi pred malimi ekrani ravno tako, oglejte si na youtubu) in brazilska ragbistka Isadora Cerullo, ki jo je za roko zaprosila vodja prostovoljcev na olimpijskem prizorišču Marjorie Enya.
Zgodba št. 8
Zgodba številka osem. Pomenljiva. Ashton Eaton in Brianne Theisen-Eaton. Atleta. Mož in žena. Oba olimpijca v Riu. Toda pod različnima zastavama. On, deseterobojec, pod ameriško, ona, sedmerobojka, pod kanadsko. Oba tudi že dobitnika odličij tako z olimpijskih iger kot s svetovnih prvenstev. »Čeprav je Kanadčanka, jaz pa Američan, se neizmerno podpirava. Rečeva si kar Ekipa Severna Amerika,« se namuzne Ashton. Najbolj atletska svetovna zakonca sta si večno zvestobo obljubila 13. julija 2013 v Oregonu, zdaj ju poleg ljubezni povezuje tudi karitativnost.
Zgodba št. 9
In, za piko na i, še zgodba številka devet. Olimpijska pač. Robel Kiros Habte. Etiopijec. Plavalec. V Riu je tekmoval na 100 m prosto in zasedel 59. mesto. Nastopilo je 59 mož. Za zmagovalcem je zaostal 16 sekund in pol. Kljub temu si je pridobil simpatije gledalcev po vseh kotičkih sveta, čeprav že na prvi pogled ni prototip vrhunskega plavalca. Visok je 175 centimetrov in tehta 81 kilogramov, največ pozornosti pa je na startnem boksu pritegnil njegov simpatični pivski trebušček. Toda: pomembno je sodelovati, ne zmagati, je nekoč zinil baron Pierre de Coubertin, kajne?
